Glasbeno šolstvo: od glasbe kot znanosti do glasbe kot umetnosti
Spletna stran je različica razstave o glasbenem šolstvu, postavljene za Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana oktobra 2016. Prinaša kratek prikaz javnega glasbenega šolstva pri nas od začetkov v 19. stoletju do danes. ||| Avtor razstave Leon Stefanija || Oblikovanje Danijela Grgić || Producenti Nuša Podvornik, Dejan Prešiček || Recenzenti Jasna Blažič Primožič, Lorena Mihelač, Karmen Salmič Kovačič || Lektoriranje Zlatka Podvornik.
Znanje se je včasih prenašalo ustno, tako tudi glasbeno znanje. Na mnogih koncih sveta je učenje glasbe še vedno vezano na ustno izročilo, v zasebnsti učitelja in učenca. Javno glasbeno šolstvo nikakor ni samoumevnost, čeprav se nam zdi danes skoraj neodtegljiva pravica. V Evropi je javno glasbeno šolstvo zelo razvito: v Nemčiji je čez 900 glasbenih šol, v Avstriji več kot 400, v Sloveniji 54 ... Povrh so glasbene šole različno vpete v različne kulturne okvire. Danes si je težko predstavljati, da je v začetku 19. stoletja Ferdinand Leopold Schwerdt (1770–1854), basist v ljubljanski stolni kapeli in učitelj tamkajšnje glasbene šole, ki je delovala poltretje leto (1807–1810), poučeval: godala, pihala, orgle, klavir in petje. J. S. Bach je v 18. stoletju poučeval še latinščino, eden najbolj vplivnih piscev o glasbi, Anicius Manlius Severinus Boethius, ki je v 6. stoletju napisal eno tedaj najpomembnejših knjig O temeljih glasbe, sploh ni poučeval glasbenikov, temveč je učil o njenih značilnostih. Na spodnji sliki je prikazan v imenitni družbi filozofov:
Kaj vse je moral glasbenik znati pred skoraj poltretjim tisočletjem, lepo nakaže Aristoksen. Na začetku prve knjige Elementa Harmonica (okoli 300 p.n.š.) je takole navedel področja, ki jih je potrebno obvladati:
1) gibanje tonov (phthongos) v prostoru in
2) najmanjše in največje razdalje med toni
3) intervali in njihove različice
4) systēmata in različice [lestvic]
5) glasbena melodija: kako se razlikuje od drugih vrst (genera) melodije [vokalna melodika]
6) narava povezovanja systēmata
7) vrste (genera) in obsegi (topoi), znotraj katerih se note spreminjajo
8) intervali in njihovo povezovanje v večje enote
9) študij sestavljenih intervalnih sklopov in popolnega (teleion) ali celostnega tonskega sistema [systēmata]
10) mešanja genera
11) note
12) območja glasu, tonoi [modusi] in modulacije glede na naravo systēmata
Vendar Aristoksen opozarja, da poznavanje samo teh vsebin ne zadošča:
"Znanost o melosu ima mnogo delov in je razmejena na nekaj vrst, med katerimi je treba študij, ki se imenuje harmonika, šteti za prvega: po zaporedju je prvi, njegov značaj pa je tak, kot ga ima element. Kajti študij osnovnih načel je tisti, ki vključuje vse, kar sodi k razumevanju sistēmata in tonoi. Človek, ki zadovoljivo obvlada to znanost, ne bi smel šteti drugega mimo tega kot predmet svojega področja; to je konec veje študija. Stvari, ki se raziskujejo na višji stopnji, kjer nas znanost kompozicije [poiētikē] uči o uporabi systēmata in tonoi, nič več ne spada k znanosti o harmoniki, temveč sodi k znanosti, ki vključuje tako to kakor tudi druge znanosti, s pomočjo katerih se raziskujejo vse glasbene reči: in to je znanost, ki človeka dela glasbenega eksperta."
Katera je tista "druga znanost", ki naredi človeka za glasbenega "eksperta" – torej tistega, ki pove, kakšne norme mora glasba izpolnjevati, Aristoksen ne pove neposredno:
Študij na višji ravni mimo te bi moral soditi k inkluzivnejši znanosti,« saj je »harmonika le del glasbenikovega znanja," kot zapiše v uvodu k drugi knjigi, ki se od prve razlikuje med drugim tudi po tem, da vključuje tudi "znanost komponiranja" (poietike, melopoiia).
Aristoksen želi torej "pokazati [...] za vsako vrsto melodične kompozicije in za glasbo na splošno, da določen tip škoduje značaju, medtem ko ga drugi izboljšuje." Ne piše samo glasbi, temveč o celotni filozofiji življenja ...
"Kdor želi s svojo glasbo doseči lepoto in občutljivost, se mora zgledovati po starem slogu: ob tem bi ga moral zaokrožiti z drugimi panogami védenja in upoštevati filozofijo kot glavno učiteljico, kajti filozofija je zmožna oceniti ustrezne mere, v katerih se stvari prilegajo glasbi in so zanjo ustrezne."
S širitvijo krščanstva se glasba znajde med sedmimi svobodnimi umetnostmi (septem artes libeales). Med znanji je najprej del kvadrivija skupaj z aritmetiko, geometrijo in astronomijo. Z renesanso in barokom se približa drugemu delu sedmih svobodnih umetnosti, triviju: glasbeniki iščejo vzporednice z gramatiko, logiko in retoriko.
Ples šele z renesanso dobiva vedno večji pomen, saj postaja vedno bolj pomembno družabno vezivo, glasba pa vseprisotno in vedno pomembnejše kulturno ozadje in tudi tržna dejavnost. Glasba se približa govornim, jezikovnim veščinam – Johann Mattheson ji sredi 18. stoletja pravi »zvočni govor« ali »tonski jezik« – postopoma pa postane prav zaradi pomenske izmuzljivosti zgled avtonomnosti umetniškega izražanja. V 19. stoletju postane zgled za vse druge umetnosti prav zaradi svoje pomenske neulovljivosti: »Glasba nikakor ni, kot druge umetnosti, posnetek idej, temveč posnetek same volje,« je stališče filozofa Arthurja Schopenhauerja (1788–1860), ki še danes odmeva v kulturi osebnih slogov in hitrega pozabljanja: umetnik je umetnost – sama etika je neločljiva od estetike.
Lepe umetnosti, ki same sebi narekujejo pravila, nikakor niso preproste: terjajo veliko učenja in predvsem vaje. In tudi vaditi se učimo. V Evropi se že poldrugo tisočletje kažejo potrebe po glasbenem šolanju. Glasba se poučuje v cerkvenih krogih od papeževe srednjeveške pevske šole Scholae cantorum. Z renesanso pa se sprva po Italiji in nato tudi drugod razširijo »ohranjevalnice« ali konservatoriji, javne ustanove, ki sprejemajo zlasti sirote, da jih izučijo poklica; sledijo jim različne umetniške akademije.
Glasbene ustanove na Kranjskem
kot znamenje prestiža ne samo v cerkvah in po dvorih, temveč tudi po bogatih in uglednih plemiških hišah. Imenitniki so se tudi javno zbirali: najprej v operah, kasneje na akademijah, glasbenih kolegijih ali preprosto v glasbenih društvih (collegium musicum, Gesellschaft der Musikfreunde).
Za sodobno glasbeno šolstvo je pri nas osrednjega pomena Filharmonična družba – Philharmonische Gesellschaft, ki je delovala v letih 1794–1918 na mestu današnje Slovenske filharmonije.
Javna glasbena šola
Poleg cerkvenih korov in splošnih izobraževalnih ustanov so glasbeno šolanje v 19. stoletju zaznamovale zlasti tri ustanove: Filharmonična družba (1794–1919), Glasbena matica (1872–) in Cecilijino društvo (1877–) z orglarsko šolo – prva s pobudami za ustanovitev javne glasbene šole, druga z nacionalno ozaveščenim, državotvornim delovanjem na glasbenem področju, tretja s širjenjem strokovne izvajalne in glasbenoteoretične kulture.
Wiener Zeitung je že 17. februarja 1816 objavil razpis za ravnatelja novoustanovljene glasbene šole v »Nemški realki v Ljubljani« s plačo 450 florinov! Maja istega leta je odposlal vlogo tudi Franz Schubert (1797–1828): priporočilo mu je – kakor še dvema od enaindvajsetih prosilcev – podpisal vodja cesarske dvorne kapele Antonio Salieri, drugega pa je dobil od Josefa Spendoua, kanonika dunajske cerkve Sv. Štefana; vodja šolskih inšpektorjev pa je zapisal, da ga »civilne oblasti in dunajski Šolski inšpektorat toplo priporočajo«! A v začetku septembra je dobil pismo z obvestilom, da je izbira padla na Franza Sokolla (1779–1822), celovškega učitelja glasbe čeških korenin.
Franz Sokoll se je hitro znašel v novem okolju. Vojaški trobentač in kapelnik, organist, pianist, violinist, violončelist, klarinetist, pevec in menda tudi skladatelj je že jeseni 1816 igral v družbi stanovskih kolegov, zbranih v tedaj vodilni glasbeni ustanovi na slovenskih tleh: v nemški Filharmonični družbi (Philharmonische Gesellschaft). Po prehitri smrti pa ga je nadomestil kapelnik Filharmonične družbe Gašpar Mašek (1794–1873), ki ga je spremljal slab pedagoški glas.
Fran Gerbič se je leta 1910 takole spominjal Maška v reviji Novi akordi (IX/6, 1910): "Po končani normalki sem vstopil v realko [...].
Nekdanje šolsko poslopje, ki je stalo na sedanjem tržnem prostoru, je imelo dva vhoda. Pri enem vhodu, ki je vodil iz strani od mestnega gradu, je stal nad prvimi vrati na desno napis Musikschule. Ko me je neki Nemec povabil, naj vstopim, sem mu odgovoril, da nisem vpisan. 'Nič ne de, saj tu ni tako strogo,' mu je odgovoril. In šel sem z njim. Učitelj v tej šoli je bil Kašpar (Gašpar) Mašek, rodom Čeh. Slovenščino je znal še manj kot moj prejšnji učitelj glasbe v 3. razredu normalke Jurij Statin. V učilnici je bilo kakih pet učencev in Mašek menda še opazil ni, da je vstopil še eden učenec. Učitelj se je vsedel h klavirju in pričel se je pouk; on je spremljal, mi smo peli. Dan za dnevom, celo leto smo gonili nemške pesmice, o slovenskih ni bilo govora. Včasih smo na lastno pest vmes zapeli kakšno slovensko pesem. Spočetka je Mašek klical: 'Was, was!?' Ko je opazil, da se nismo pustili motiti, je pri vsem tem zadremal v sladko spanje [...]. Da pri takojšnjih okoliščinah ni bilo misliti na prav napredek v tej šoli, bo vsakdo lahko razumel, kdor pomisli, kako se je s tem teoretični pouk popolnoma zanemarjal [...]. Če se je kdo izmed mojih tedanjih součencev (med njimi je bil Vojteh Valenta) učil še posebej klavir, se ne vem dobro spominjati. Da se pa jaz nisem učil, to pa dobro vem. Zato se nisem mogel dovolj načuditi, ko sem dobil konec šolskega leta te-le znamke v svoje spričevalo: Gesang gut, Klavier mittel [petje dobro, klavir srednje]."
Intelligenz–Blatt zur Laibacher zeitung No. 86. (25. 10. 1816):
"Šolski nadzor Ljubljanske dieceze razglaša, da bo 8. v prihodnjem mesecu novembru začela novoustanovljena javna glasbena šola v stavbi Liceja.
Za sprejem vanjo so primerni samo šolarji tukajšnjih javnih učnih zavodov, predvsem revni, in sicer v starosti med 8. in 12. letom. Njihovo število je zamejeno na 36. V tem okviru je 24 mest za revne šolarje, ki se bodo glasbeno izobraževali zastonj, in samo 12 mest bo za šolarje premožnejših staršev, ki bodo plačevali mesečno šolnino 1 fl. in 30 kr.
Tisti šolarji, ki bodo imeli veselje in dispozicijo [danost] za glasbo in bodo želeli priti na javno glasbeno šolo, se zglasijo 7. novembra med tretjo in šesto uro popoldan v pisarni osnovnošolskega vodstva v stavbi Liceja; prinesejo naj šolska spričevala in krstni list ter, če so revni, tudi potrdilo o revnem stanu, da pripravijo izkaz o tem, ali so pripravljeni na sprejem v glasbeno šolo ali ne.
Ljubljana, 22. oktober 1816"
V naslednjih letih je ostala formulacija za sprejem v javno glasbeno šolo enaka: »Lust und Anlage zur Musik« – veselje in danost za glasbo.
Željan službe, ki bi mu omogočila tudi poroko z ljubljeno sedemnajstletno Therese Grob, je tedaj 19-letni Franz Schubert, ki je sicer zelo malo pisal v dnevnik in se od tega ni veliko ohranilo, 8. septembra zabeležil: "Srečen je mož, ki najde pravega prijatelja; a še srečnejši je tisti, ki najde pravo prijateljico v svoji soprogi. Zakonski stan je te dni neporočenemu zelo težka misel: če se ne poroči, se mora sprijazniti z bedo ali robato čutnostjo. Današnji vladarji: vidite, kaj se dogaja, a ne ukrepate. Mar ste slepi? Če je temu tako, o Bog, nam v nemost z mrtvaškim prtom prekrijte čute in občutja; toda odgrnite ga ponovno nekoč brez trajne škode." Po tedanjih predpisih ni bilo dovoljeno sklepati uradne zakonske zveze, če mož ni mogel preskrbeti družine.
Ko so Gašparja Maška leta 1854 upokojili, je mesto glavnega učitelja dobil njegov sin Kamilo Mašek (1831–1859), ki je veljal za čudežnega otroka: tedaj se je prijavilo 130 učencev (84 jih je takoj odpadlo, nato jih je odstopilo še 9, ki bi morali plačati šolnino)! Razred je končalo 32 učencev, 21 jih je plačevalo šolnino. Čeprav je bil Kamilo Mašek samo kratek čas učitelj, je z zavzetostjo in s pridnostjo pokazal izjemen pristop do poučevanja. Med prvimi na Kranjskem je prispeval učbenike glasbe!
Kamila Maška je nasledil Anton Nedvěd (1829–1896), ki je kot kapelnik Filharmonične družbe poučeval tudi na gimnaziji, v semenišču, na Alojzijevišču; postavili so ga tudi za vodjo glasbe na učiteljišču: tu je od leta 1867 do 1890 poučeval violino, klavir, orgle, harmonijo in vadnico petja. Nedvěd je po načelu »Bolje je, da deset učencev naučim veliko, kot sto malo več kot nič.« prispeval k hitri rasti števila učencev. Leta 1867 jih je bilo že 70, 1875. leta 138, 1879 jih je bilo 93, 1907. leta se je njihovo število povzpelo na 240 ... po narodnosti večidel Nemcev – slovenski učenci so prevladovali na učiteljišču.
Nedvědu je sledila vrsta pedagogov, ki so po svojih močeh prispevali k izobraževanju na posameznih področjih. Med najbolj zvenečimi imeni so: violinist in direktor Deželnega gledališča, ki je prišel v Ljubljano 1871, Johann (Hans) Gerstner (1851–1931), ki je poučeval tudi na učiteljišču (1882–1912). Gerstner je skupaj s kapelnikom, pianistom in violončelistom Josefom Zöhrerjem (1841–1916), ki je bil od 1883 do 1913 vodja Filharmonične družbe, pevcem, pianistom in violistom Gustavom Moravcem (1838–1916) ter vrsto odličnih glasbenikov prirejal po pet koncertov učiteljev in vsaj enega z gojenci glasbene šole. Njihova pedagoška obveznost leta 1888/1889 je bila naslednja: Zöhrer je poučeval klavir, harmonijo, glasbeno teorijo, zborovsko petje in ansambelsko igro; Moravec solopetje, violino, klavir, moški pevski zbor; Gerstner samo violino, Lübeck solopetje in ženski pevski zbor, Lasner pa violončelo in klavir.
Šola pri ljubljanski Normalki, ki je domovala v liceju, se je leta 1875 priključila neposredno Glasbeni šoli Filharmonične družbe (1821–1828;1862–1919), sprva ustanovljeni za društvene potrebe: poučevali so petje (od 1821) in violinsko igro (1822), toda samo kratek čas; med letoma 1828 in 1839 ni bilo dejavnosti, nato je za nekaj let zaživela pevska šola, a je tudi ta kmalu zamrla pa se leta 1856 spet prebudila. Ponovno je šola oživela leta 1862 in je bila pomembno glasbenopedagoško središče zlasti za nemško kulturo po letu 1875, ko je Javna glasbena šola pri normalki prenehala delovati in se preselila pod okrilje Filharmonične družbe.
Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I (Ljubljana, 1995: 42):
Čitalnice in Glasbena matica
»Moralna temperatura«, značilna za vsako okolje – izraz je v času ustanavljanja Glasbene matice skoval sociolog Hyppolite Taine in je še danes v splošni rabi – se je po letu 1848 spreminjala v prid manjšim etničnim skupinam cesarstva. S "pomladjo narodov" (1848) so izkazani nacionalni interesi postopoma peljali k novim, »navadnemu« človeku, »domačinu« bližnjim pogledom. Slovensko in slovansko naravnane čitalnice – od prve v Trstu leta 1861 jih je do konca desetletja delovalo že okoli 60! – so poskrbele tudi za poučevanje petja in osnov teorije glasbe.
Uradno je bilo prelomno leto za domači jezik sicer šele leto 1867, ko je avstrijska vlada v 19. členu Državnega zakona z dne 11. decembra priznala enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli in v javnem življenju (čeprav je nemščina ostala uradni jezik v Ljubljani do konca prve svetovne vojne). Dve leti pozneje, 1869, je glasbeni pouk oziroma petje bilo vključeno med ostale osnovnošolske predmete s tretjim avstrijskim zakonom, ki je določal tedensko eno uro petja – in s tem tudi učenje elementarne teorije glasbe – za ljudske šole, 4. razred nižjih realk, združenih z glavnimi šolami. Potrebe po izučenih glasbenikih pa so naraščale tudi zato, ker je slovensko kulturno ozaveščeno prebivalstvo prepoznalo glasbo kot pomembno nacionalno blaginjo in leta 1872 ustanovilo Glasbeno matico. Z ustanovitvijo Glasbene šole Glasbene matice leta 1882 se na Slovenskem obrne nov list, ki je prerasel v pravcato drevo, katerega krošnja se razteza do danes. Šola Glasbene matice je postopoma širila obstoječo ponudbo z učenjem novih instrumentov in teoretičnih predmetov, kolikor je prenesla čitalniška, iz idealov nacionalne kulture zrasla miselnost, ki je sicer stremela za »čisto« umetniškimi ideali, vendar jih je zelo težko udejanjala. Delo glasbene šole Glasbene matice se je razmahnilo s prihodom Frana Gerbiča leta 1886. Leto kasneje viri navajajo več kot 400 učencev!
Novice so leta 1863 objavile poziv Josefa Fabiana, diplomanta praškega Konservatorija, »da pridejo v čitavnico ob določenih urah, za gospe in gospodične vsak ponedeljek in četrtek, za gospode vsako sredo in soboto zvečer ob poli osmih. Učenja, za ktero se nič ne plača, se morajo udeležiti tudi taki, ki niso udje čitavnice, ko jih je odbor sprejel in se zavežejo, da se izučeni uvrstijo v zbor čitavnični.«
Prav na povabilo Čitalnice in Dramatičnega društva ter po priporočilu Ljudevita Procházke je v Ljubljano prišel Anton Foerster (1837–1926), eden najpomembnejših glasbenih pedagogov svojega časa pri nas.
Postaje delovanja Glasbene matice
| 1872 | Glasbena matica, glasbena založba |
| 1882 | glasbena šola |
| 1888 | koncertna dejavnost |
| 1891 | mešani pevski zbor |
| 1919 | konservatorij za glasbo, orkestralno društvo |
| 1922 | glasbena trgovina, koncertna poslovalnica, glasbeni arhiv |
| 1934 | folklorni inštitut |
| 1945 | prepoved delovanja z izjemo pevskega zbora |
| 2002 | oživitev glasbene matice |
| 2005 | otroški pevski zbor, glasbene delavnice za otroke, glasbeno založništvo |
| 2006 | mladinski pevski zbor, pevska šola, koncertna dejavnost, prireditvena dejavnost |
| 2007 | mojstrski tečaji |
| 2011 | povezovanja ... |
Slovenski narod je dan po otvoritvi propagandnega tedna Učite se glasbe poročal (9. 5. 1942: 2):
»Praznik naše glasbene kulture. [...]
Dr. Ravniharjevim otvoritvenim izvajanjem je sledilo izredno izčrpno, poučno in skrbno sestavljeno predavanje iniciativnega pisarniškega ravnatelja matične glasbene šole g. Karla Mahkote. Številnim poslušalcem, ki so zbrano sledili njegovim poldrugournim izvajanjem, je spretno predočil dolgo, strmo pot Šole Glasbene Matice do sedanje veličine in slovesa. Ves ta razvoj, ki razpravljam o njem izčrpno na drugem mestu, je vzbudil pri občinstvu občudovanje za vse tiste zaslužne može, ki so tako vešče krmarili ladjo matičine glasbene šole. Okoli 60 lepih slik je spremljalo predavateljeva izvajanja, ki so plod dolgotrajnega, marljivega zbiranja ter proučevanja. Te slike so nam kazale vse neštete prostore, po katerih se je morala seliti šola, dokler se ni končno vselila pod lastno streho. Videli smo slike onih mož, ki so ustvarjali ta naš pomembni zavod, pa tudi tistih, ki so prišli iz njegovega vzgojnega žarišča, pa so potem s svojimi uspehi širili njegov sloves.«
Glasbena matica je bila nekakšno »Ministrstvo za glasbo« na vseh področjih glasbenega delovanja. Njene dejavnosti so se od ustanovitve naprej krepile. Postajala je osrednja organizacijska, umetniška, znanstvenoraziskovalna in kulturna ter seveda pedagoška ustanova na področju glasbe, formalno na državni ravni zlasti po prvi svetovni vojni, ko je prevzela lastnino in vloge tudi Filharmonične družbe.
Ni slovenskega glasbenika, ki ni bil nekako povezan z Glasbeno matico: vsi so šli skozi njeno šolo. Pod njenim okriljem se je razvil Konservatorij Glasbene matice, ki je leta 1926 prešel med državne ustanove in se je iz njega leta 1939 razvila Glasbena akademija – od leta 1945 naprej se imenuje Akademija za glasbo. Sploh so za šolske potrebe neprecenljive vrednosti notne Edicije Glasbene matice, ki si jih danes lahko ogledamo v elektronski zbirki www.dlib.si.
Cecilijino društvo
Enako pomembno za razvoj glasbenega šolstva kot Glasbena matica je bilo Cecilijino društvo, ustanovljeno 1877 in ponovno obujeno 1996. Že leto po ustanovitvi je začelo izdajati glasbeno revijo Cerkveni glasbenik z doslej najdaljšim stažem izhajanja (1878–1945; 1976–), ki je za mnoge (ne samo organiste!) prinesla možnosti neprekinjenega kakovostnega gojenja glasbe.
Aleš Nagode, izvrsten poznavalec zgodovine slovenske glasbe, je o Cecilijinem društvu zapisal:
»Na pobudo Cecilijinega društva je začela z delom tudi Orglarska šola. Njena najpomembnejša sodelavca sta bila Anton Foerster in Stanko Premrl. V šoli so se izobrazili številni cerkvenoglasbeni praktiki ter skladatelji. Šola je delovala tudi v več podružnicah in v obliki cerkvenoglasbenih tečajev.
Cecilijino društvo in njegova Orglarska šola sta delovala do konca 2. svetovne vojne. Spodbudila sta bogato skladateljsko ustvarjalnost. Nova glasbena dela so dvignila cerkveno glasbo in njeno izvajanje na umetniško raven in pomembno obogatila slovensko glasbo.«
Oživitev in poslanstvo Cecilijinega društva
»Na pobudo več slovenskih cerkvenih glasbenikov predvsem mlajše generacije po sistematičnejši, tudi društveni organiziranosti slovenskih cerkvenih glasbenikov, so ti s številnimi somišljeniki jeseni leta 1996 oživili dejavnost Slovenskega Cecilijinega društva, slovenskega stanovskega društva za cerkveno glasbo. Na zgodovinskem izročilu prvotnega cerkvenoglasbenega združenja so ustanovili društvo, ki kot pravna oseba deluje v skladu z veljavno slovensko zakonodajo in v skladu s cerkvenim pravom. Organizirano delo Slovenskega Cecilijinega društva se je začelo spet konec leta 1996. Ustanovni občni zbor društva je bil v sklopu 9. festivala slovenske cerkvene glasbe 28. septembra leta 1996 v Cerkljah na Gorenjskem. Slovensko Cecilijino društvo si tudi od oživitve svojega delovanja prizadeva združiti, povezati, informirati in izobraževati vse, ki se v širšem slovenskem prostoru posvečajo cerkveni glasbi.«
(http://www.scd.si/slo/kdo_smo)
Prva Številka revije Cerkveni glasbenik, ki je po tradiciji še ni presegla nobena slovenska glasbena revija. Izhajala je v letih 1878–1945 in nato zopet od leta 1976 naprej:
Učiteljišče
Obe ustanovi – Glasbena matica in Cecilijino društvo z Orglarsko šolo – sta se pojavili v času pred otvoritvijo nove stavbe ljubljanskega učiteljišča, ki so jo svečano otvorili 2. novembra 1884. Učiteljišče je bilo pomembno tudi kot glasbenoizobraževalno središče: učitelj se je šolal v petju, vodenju pevskega zbora, osnovah teorije glasbe in igranju po navadi violine.
Zgodovina učiteljišča:
»Začetek učiteljskega izobraževanja je leta 1777, kjer so se na ljubljanski normalki izobraževali prvi učitelji. Moško učiteljišče je bilo ustanovljeno leta 1868 in bilo do 1877 triletno, od takrat do leta 1929 pa štiriletno. Žensko učiteljišče je bilo ustanovljeno leta 1875. Moško učiteljišče je bilo do preselitve v nove prostore v licejskem poslopju, žensko pa v različnih hišah v stari Ljubljani. Pri ženskem učiteljišču so leta 1872 odprli tudi vadnico. Leta 1929 je postalo učiteljišče petletno in se je skrajšalo na štiriletni študij spet med letoma 1945 in 1951. Po drugi svetovni vojni je v stavbi učiteljišča gostovala med letoma 1946 in 1949 enoletna šola za vzgojiteljice. V stavbi je od leta 1945 do 1946 imel prostore šolski muzej. Leta 1964 so pričeli učiteljišča postopoma ukinjati.V šolskem letu 1964/65 so odprli prvi letnik gimnazije s pedagoško smerjo, v šolskem letu 1967/68 pa so šolanje končali zadnji dijaki učiteljišča. Leta 1990 je šola spet pričela z gimnazijskim programom in dobila sedanje ime Gimnazija Ledina.« (Zgodovina ljubljanskega učiteljišča.)
Vir dLib.
Glasbene šole danes
Z željo po dvigu splošne kulture je leto 1945 prineslo enega najboljših glasbenoizobraževalnih sistemov v svetovnih merilih. Nižje glasbene šole so se sicer razvijale že v 19. stoletju, tako na nemški kot s čitalnicami na slovenski strani (1878 Ptuj). Z razmahom Glasbene matice so se množile tudi glasbenopedagoške dejavnosti: 1897 v Novem mestu, 1900 v Gorici, 1908 v Celju, 1909 v Kranju in Trstu. In postopoma so začele naraščati: 1919 Maribor, 1921 Kočevje, 1927 Ljutomer, 1934 Trbovlje ... Nemci so tudi med vojno ustanavljali glasbene šole (v Šoštanju 1942). Vpis v ljubljansko Matičino glasbeno šolo je med vojno narasel za 3-krat! Po drugi svetovni vojni pa so glasbene šole dobesedno zacvetele: 1946 v Idriji in Postojni, 1948 se je v Ljubljani začela razvijati pravcata mreža občinskih glasbenih šol, 1949 v Škofji Loki, 1951 v Šoštanju, 1956 v Velenju ...
Leta 2015 je v Sloveniji delovalo 54 javnih in 13 zasebnih nižjih glasbenih šol (z dodatnimi 17 podružnicami in 82 dislociranimi enotami). Država je financirala 24.448 učencev!
Število ponudnikov glasbenega izobraževanja še naraste, če vštejemo zasebnike brez državno verificiranega učnega programa ...
Danes imamo še umetniške gimnazije, in sicer: I. gimnazija v Celju, Umetniška gimnazija v Kopru, dva Konservatorija za glasbo in balet, v Ljubljani in Mariboru, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana s smerjo za ples.
Zasebnega šolstva v letih 1945–1991 teoretično ni bilo, čeprav so se seveda mnogi ukvarjali tudi z zasebnim poučevanjem. Čeprav so javne glasbene šole opravljale in še vedno opravljajo neprecenljivo kulturno poslanstvo, je z osamosvojitvijo Republike Slovenije leta 1991 začelo naraščati število zasebnih glasbenih in plesnih ustanov. Leta 2016 izvaja javno veljavni program 15 glasbenih šol – ples je vključen samo v dveh!
- Glasbeni atelje Tartini, Zasebna glasbena šola d.o.o., Smoletova 16, 1000 LJUBLJANA, je začel s poukom v šolskem letu 1990/91 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Zavod sv. Stanislava, OE Glasbena šola v Zavodu sv. Stanislava, Štula 23, 1210 LJUBLJANA – ŠENTVID, je začela s poukom v šolskem letu 1996/97 in izvaja vzgojno- izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Zasebna glasbena šola Muta, Melodija d.o.o., Flisova 3, 2366 MUTA, je začela s poukom v šolskem letu 2000/01 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Zavod Salesianum, OE Glasbena šola Rakovnik, Rakovniška 6, 1000 LJUBLJANA, je začela s poukom v šolskem letu 2003/04 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Glasbeni center Edgar Willems , Ob dolenjski železnici 182, 1000 LJUBLJANA, je začel s poukom v šolskem letu 2006/07 in izvaja vzgojno-izobraževalna programa po posebnih pedagoških načelih: Glasbeno uvajanje po Edgarju Willemsu ter Glasbena vzgoja po Edgarju Willemsu.
- Zasebna glasbena šola v samostanu sv. Petra in Pavla, Minoritski trg 1, 2250 PTUJ, je začela s poukom v šolskem letu 2007/08 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica, Glasba, Plesna pripravnica in Ples.
- Waldorfska glasbena šola, Streliška 12, 1000 LJUBLJANA, je začela s poukom v šolskem letu 2007/08, poskusno izvaja vzgojno-izobraževalni program po posebnih pedagoških načelih Program Waldorfske glasbene šole.
- Zavod sv. Cirila in Metoda Beltinci, OE Glasbena šola Beltinci, Mladinska ulica 4, 9231 BELTICI, je začela s poukom v šolskem letu 2008/09 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Zavod Antona Martina Slomška Maribor, OE Glasbena in baletna šola Antona Martina Slomška, Vrbanska cesta 30, 2000 MARIBOR, je začela s poukom v šolskem letu 2008/09 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica, Glasba, Plesna pripravnica in Ples.
- Zasebna glasbena šola Maestro, Maistrov trg 2, 9250 GORNJA RADGONA, je začela s poukom v šolskem letu 2008/09 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Glasbena šola Lartko , Zavod za glasbeno vzgojo, Šenturška gora 25, 4207 CERKLJE NA GORENJSKEM, je začela s poukom v šolskem letu 2010/11 in izvaja vzgojno- izobraževalni program Glasba.
- Zasebni zavod glasbena šola Avsenik, Begunje na Gorenjskem 9, 4275 BEGUNJE NA GORENJSKEM, od šolskega leta 2012/13 dalje izvaja program Osnovno glasbeno izobraževanje – modul Avsenikova glasba, za katerega je Strokovni svet RS za splošno izobraževanje na 128. seji dne 17. 12. 2009 sprejel sklep, s katerim ugotavlja enakovreden izobrazbeni standard in s tem javno veljavnost zasebnega programa.
- Glasbeni center DO RE MI, Zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje, Trubarjeva 7, 4260 BLED, je začel s poukom v šolskem letu 2014/15 in izvaja vzgojno izobraževalni program po posebnih pedagoških načelih Glasbeno uvajanje po Edgarju Willemsu ter program Glasbena vzgoja po Edgarju Willemsu.
- Kreativnost, zasebna glasbena šola Arsem, d.o.o., Slovenska cesta 19, 1000 LJUBLJANA, je začela s poukom v šolskem letu 2016/17 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
- Glasbena šola Emil Adamič, Zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje, Dobrova, Gabrje 50, 1356 DOBROVA, je začela s poukom v šolskem letu 2016/17 in izvaja vzgojno-izobraževalne programe: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena pripravnica in Glasba.
Konservatorij za glasbo in balet
Danes deluje v Sloveniji 54 javnih in 13 zasebnih nižjih glasbenih šol (z dodatnimi 17 podružnicami in 82 dislociranimi enotami). Število ponudnikov glasbenega izobraževanja še naraste, če vštejemo zasebnike brez državno verificiranega učnega programa ... Povrh imamo danes še umetniške gimnazije, in sicer: I. gimnazija v Celju, Umetniška gimnazija v Kopru, dva Konservatorija za glasbo in balet, v Ljubljani in Mariboru, Srednja vzgojiteljska šola in Gimnazija Ljubljana s smerjo za ples.
– TEMSIG. Tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev (od 1972) združuje glasbenike in plesalce. Toda koliko skupnega imajo plesalci in glasbeniki leta 2016? Kaj jih združuje razen lepe moderne stavbe Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (KGBL)?
Glasbeniki so mojstri instrumenta ali glasu – in po navadi niso vešči plesa; plesalci pa so virtuozi telesa, a komajda berejo note, igrajo ali pojejo. Nedvomno ples skorajda ne more brez glasbe, glasba pa se je razvijala tudi iz plesa – torej gre za stični umetnosti. Toda: nimamo zakona o glasbi in plesu, čeprav Zakon o glasbenih šolah "ureja osnovno glasbeno ter plesno vzgojo in izobraževanje v javnih in zasebnih glasbenih šolah". Zakaj sta glasba in ples tako povezana, če skozi zgodovino glasbenega šolstva ta povezava sploh ni samoumevna?
Odkar je Peter Golovin Gresserov (1894–1981) leta 1944 obudil pred dvema desetletjema ustanovljeno Operno baletno šolo, je balet na Slovenskem kontinuirano napredoval. Leta 1946 ga je prevzel Pino Mlakar (1907–2006), ki je vodil tudi Državno baletno šolo (1948–1951), sprva štiriletno in šele od 1958 osemletno. V letih 1952 do 1964 je balet vodila Gisela Bravničar (1952–1964). Leta 1963 se je baletno izobraževanje priključilo Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje in je ostalo še danes sestavni del Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Balet so vodili še: Lidija Wisiak (1964–1974), ena prvih slovenskih mednarodno priznanih balerin, Gorazd Vospernik (1975–1987), Franci Ambrožič (1987–2001), Maruša Vidmar, od leta 2011 vodi baletno šolo Matej Selan.
Treba je omeniti še Živo Kreigher, eno od začetnic sodobnega plesa pri nas, ki je že leta 1930 v svoji šoli modernega plesa širila nemški plesni modernizem Mary Wigmann, a je do prvega nastopa sodobnega plesa preteklo precej časa: leta 1977 je predstavo na jazz glasbo koreografiral Henrik Neubauer.
Glasbeno izobraževanje na univerzitetni ravni
Visokošolsko javno glasbeno izobraževanje se danes odvija na Akademiji za glasbo, Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na Katedri za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, in na Oddelku za glasbeno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.
DIY kultura in glasbeni pouk
Vsako obdobje prinaša svoje potrebe in poučevanje glasbe je pogosto našlo pot do ustanov, ki je sicer ne bi pričakovali. Če je za cerkvene potrebe nekako logično, da so si vseskozi prizadevali za poučevanje glasbe tudi pred odprtjem Oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo, je pomembno dodati, da so različna društva gojila glasbo tudi s poučevanjem osnov in zlasti petja.
»Naša glasbena organizacija je še zelo mlada. O Božiču 1. 1919. smo ustanovili v našem društvu ‘Slomšku’, ki je praznovalo preteklo leto svojo petdesetletnico, poseben glasbeni odsek, katerega namen je gojiti splošno glasbeno življenje. Sprva si je postavil v načrt vzdrževati pevski zbor in pa nekako pevs- ko šolo za začetnike in sploh za vse, ki imajo zanimanje za petje. V letošnjem letu smo pa uvedli še poseben, nov odd- elek za harmonijo, ki ima sicer manj obiskovalcev, vendar pa uspešno deluje. V pevski šoli delamo na podlagi Foer- sterjeve pevske šole. Zbor goji cerkveno petje, ker poje v naši cerkvi sv. Alojzija, pa v enaki meri tudi svetno petje. Za cerkveno petje žal pogrešamo modernih skladeb, zato moramo predelovati mešane zbore v moške. Sila pač kola lomi: Sploh se pa kakor pri cerkvenem, tako tiidi pri svet- nem petju najraje poslužujemo novejših skladb, predvsem Sattnerjevili, Premrlovih, Kimovčevih, Hochreiterjevih i. t. d. Prirejamo tudi predavanja.«
»Izredni občni zbor ‘Merkurja’. Občni zbor je izrekel toplo zahvalo za požrtvovalno delo načelniku pevskega zbora g. Novaku in voditeljema godbenega odseka g. Kavčiču in g. Urbančiču. Društvo pa ni skrbelo le za poglobitev družabnosti med članstvom, ampak je obračalo vso pozornost tudi na strokovno izobrazbo svojega članstva. V tem pogledu je vršilo misijo društveno glasilo ‘Trgovski tovariš’. Društvo je tudi [...] prirejalo poučne tečaje za nemščimo, italijanščino, srbohrvaščino, slovensko stenogra jo, knjigovodstvo in pevsko teorijo. Tečaji so prav dobro uspeli.«
Poleg množice računalniških pripomočkov za poučevanje različnih glasbenih predmetov na vseh stopnjah je v mestih razvita tudi urbana kultura s tako imenovanimi naredi sam dejavnostmi. Tradicija sega od različlnih kulturnoumetniških društev do sodobnih »središč urbane kulture«, kot sta Metelkova mesto (www.metelkovamesto.org) in Center urbane kulture Kino Šiška (http://www.kinosiska.si), brez katerih si je danes kar težko predstavljati dogajanje v glasbeni Ljubljani in drugih mestih po Sloveniji.
Plesni pouk
Več o plesu ...
Ples je že dolgo pomembno družabno vezivo, čeprav ga je krščanska tradicija skoraj tisočletje uspešno izrivala iz javnega življenja. Plesno izobraževanje je danes izredno pestro, čeprav je v primerjavi z glasbenim formalno drugače urejen.
Danes ponuja Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naslednje podatke o javnih plesnoizobraževalnih dejavnostih, ki jih vodi 41 učiteljev. Ples ponujajo na glasbenih šolah, in sicer:
- Plesno pripravnico: 29 glasbenih šol
- Sodobni ples: 9 glasbenih šol
- Balet: 21 glasbenih šol
Balet na višji stopnji pa poučujejo samo na obeh Konservatorijih za glasbo in balet, v Ljubljani in v Mariboru.
Glasbenik ima danes možnost univerzitetne izobrazbe. Kaj pa plesalec? Za ustrezno univerzitetno izobrazbo plesalk in plesalcev še vedno ni poskrbljeno.
Učbeniki
Ukvarjanje z glasbo terja, kot vsaka obrt, orodja. Poleg glasbilarstva in izvajalnih tehnik za posamezne instrumente med osnovna orodja poučevanja glasbe in plesa sodijo učbeniki. Čeprav se odvija plesno učenje bolj po poti konkretnega prikaza gibov med učiteljem in učencem, se tako glasbe kot plesa učimo tudi iz učbenikov. Danes, seveda, vsakdo pogleda najprej v bibliotekarski sistem cobiss, vendarle je v nadaljevanju smiselno omeniti vsaj nekatere učbenike
Glasba
Danes šolski sistem tako rekoč terja učbenik za vsak predmet, toda prvi slovenski učbeniki glasbe segajo v sredino 19. stoletja. Postopoma se množijo, zlasti na podbudo Glasbene matice. Najprej gre za pripomočke poučevanja petja, ki imajo praviloma tudi nekaj glasbenoteoretičnih osnov. Šele kasneje pridejo na vrsto domači učbeniki za posamezna glasbila, pedagogiko, zgodovino, estetiko glasbe ... Prvi, ki so se odzvali na pobude po novih učbenikih, so bili na Slovenskem naturalizirani Čehi: Kamilo Mašek, Anton Nedvěd in Anton Foerster.
Kamilo Mašek (1831–1859). Velika pevska šola (1855), Musikalischer Katekismus (1858), Mala pevska šola (1855) in glasbenoteoretična poglavja v reviji Cäcilia (1858–1859). Zadnja tri dela so ohranjena. Deutsch-slovenische Kinder-Gesangschule für Normal- und Trivialschulen: pesmarica je izdana v rokopisu in je bila prvi izvirni glasbenopedagoški priročnik za poučevanje glasbene vzgoje v osnovnih šolah na Slovenskem. Navodila pri posameznih poglavjih so napisana v nemščini, medtem ko se slovenščina uporablja le v pesmih.
Anton Foerster (1837–1926), soustanovitelj in dolgoletni urednik Cerkvenega glabenika (1878) ter ustanovitelj in učitelj Orglarske šole (od leta 1877), je glasbo poučeval tudi na semenišču, na obeh takratnih gimnazijah, na realki, v Huthovem zavodu, v deškem Alojzijevišču in tudi zasebno. Da bi olajšal tako sebi kot tudi učencem usvajanje učenja glasbene snovi, je napisal več učbenikov. Takoj po prihodu v Ljubljano je za potrebe poučevanja pevcev Čitalnice založil primerno literaturo v slovenskem jeziku. Delo v dveh zvezkih (skupaj 63 strani) je naslovil Kratek navod za poduk v petji za kterikoli glas (1867). Učbenik je zasnovan kot pesmarica, ki vsebuje tudi teorijo glasbe in razlaga pevsko tehniko. Leta 1874, ko je Foerster že poučeval v Ljubljanski stolni cerkvi in na srednjih šolah, je izšlo njegovo drugo delo Teoretično-praktična pevska šola (dvojezično besedilo: na levem delu strani je v slovenskem, na desnem pa v nemškem jeziku) s teoretičnim in praktičnim vsebinskim sklopom. Leta 1881 je izšel prvi Foersterjev učbenik, namenjen učencem Orglarske šole Nauk o harmoniji in generalbasu, o modulaciji, o kontrapunktu, o imitáciji, kánonu in fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe z glavnim ozirom na učence Orglarske šole. Foerster je takole opisal težave učitelja tistega časa: »Največja težava je meni pretila pri umetnih izrazih, kterih po večini v slovenščini do zdaj ni bilo, zatorej sem v obsegu pojasnil posebno tiste umetne izraze, kteri imajo razun tehničnih (tujih) tudi svojih posebnih imen v slovenščini in nemščini. (Pojmi so sem ter tje še tako nedoločeni, da se npr. mešata pojma 'glas' in 'ton' itd.)« Leta 1904 je natisnjena še Harmonija in kontrapunkt.
Anton Nedvěd (1829–1896), glasbeni direktor Filharmonične družbe in učitelj po raznih šolah, je poučeval vrsto različnih predmetov (glasbena teorija, harmonija, petje, violina, klavir, orgle). V slovensko glasbeno izobraževanje je uvedel bolj dinamičen in sistematičen način posredovanja učne snovi. Najprej je leta 1893 nastal Kratek nauk o glasbi, nato pa še pesmarica Pesmi za mladosti (1867) ter zbirka šolskih pesmi Slavček (1879, 1885). Kratek nauk o glasbi v 22 poglavjih zajema snov teorije glasbe: pisavo not, ključe, predznake, intervale, tonske načine, pavze, tempo, okraske in akorde.
Edino glasbenoteoretično delo Mateja Hubada (1866–1937) je Splošna in elementarna glasbena teorija ali začetni nauk o glasbi (1902). Nastalo je za pouk splošne glasbene teorije, predmeta, ki ga je Hubad predaval na Glasbeni Matici od jeseni 1898, ko se je vrnil z dvoletnega študijskega dopusta.
Posebno mesto med glasbenimi učbeniki, ki so izšli okoli prve svetovne vojne, je treba dodeliti delom glasbenega pedagoga, šolanega v Gradcu, Hinka Druzoviča (1873–1959). Med letoma 1909 in 1925 je skladno z učnim načrtom oblikoval in izdal šest pesmaric, namenjenih različnim šolskim stopnjam ljudskih šol. Za potrebe ljudske šole so pesmarice izšle na Dunaju leta 1909 in nato še v Ljubljani leta 1920 (prvi trije deli, Pesmarica I), kjer je bila leta 1923 drugič ponatisnjena Pesmarica II (za srednjo stopnjo osnovne šole) in naslednje leto predelana različica Pesmarice III (za višjo stopnjo osnovne šole). Zadnji del, Pesmarica IV (avtor jo je založil v Ljubljani leta 1924), je bil namenjen meščanskim in srednjim šolam. Druzovič se je v zgodovino slovenske glasbe vpisal kot avtor prvega specialnega slovenskega glasbenodidaktičnega učbenika z naslovom Posebno ukoslovje petja v ljudski šoli ter številnih drugih člankov in razprav na temo poučevanja glasbe, v katerih je skušal svoja razmišljanja in sodobnejše pristope približati slovenskim učiteljem. Priročnik je prvič izšel leta 1906, drugič pa v predelani izdaji pod okriljem Slovenske šolske matice leta 1927.
Pavel Kozina (1878–1945) je po 1910 deloval predvsem kot učitelj petja in zborovodja na različnih izobraževalnih ustanovah. Tudi ob izidu dveh delov Pevske šole za ljudske, meščanske, srednje in glasbene šole (1922 in 1923) je Kozina deloval kot profesor petja na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani, od leta 1921 pa je imel tudi zasebno pevsko šolo. Iz predgovora k prvi knjigi je razvidno, da je Kozina načrtoval še tretjo knjigo, ki bi tudi obravnavala teorijo glasbe, in predvidevamo lahko, da bi takšno delo bilo v enaki meri kot prvi dve glasbenoterminološko izčrpno, vendar do izdaje nikoli ni prišlo. V predgovoru k prvi izdaji je zapisal: »Iz naroda za narod! Petdeset narodnih pesmi iz vseh delov Jugoslavije tvori temelj tej pevski šoli. Delo še ni dovršeno; v kratkem bo prvemu delu sledil drugi, v katerem bom izkušal pojasniti način večglasnega petja, na katerega poje narod. Tudi drugi del ne bo 'pesmarica', temveč knjiga za pouk, kjer bom nedovršeno teorijsko tvarino prvega dela izpopolnjeval ter jo dovršil v tretjem delu, ki bo namenjen umetni pesmi.« Knjigo je ob izidu Emil Adamič pohvalil kot novo, do tedaj še nesprejeto metodo pevskega pouka po notah.
Pevska šola (1922) profesorja petja na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani in vodje zbora pevskega društva v Ljubljani Marka Bajuka (1882–1961) je namenjena zborom in zborovodjem ter pouku v glasbeni šoli. Nastala je iz motivacije avtorja po normiranju slovenskega izrazja s pomembnimi jezikoslovnimi utemeljitvami. Tako v reviji Pevec (1-2/6 {1926}) štiri leta po izidu učbenika Bajuk navaja razloge, ki so ga vzpodbudili, da napiše učbenik: »Ko sem bil prevzel pred leti od odbora Pevske zveze težko nalogo, da spišem Pevsko šolo, sem storil to v prvi vrsti zato, da pomagam s slovensko Pevsko šolo iztrebiti iz naše srede vse grde tujke, ki ne pomenijo za nas nič, so težke za učenca in kvarijo naš jezik.«
Po Foersterjevih priročnikih se je prvič posvetil glasbeni teoriji v celoti glasbenik Adolf Gröbming (1891–1969) z delom Osnovni pojmi iz glasbene teorije. Knjigo je leta 1924 natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani; posvečena je Gröbmingovemu nekdanjemu učitelju Mateju Hubadu ter namenjena prvima dvema letnikoma učiteljišč in pripravljalnim razredom glasbenih šol. Za preostala dva letnika učiteljišč naj bi izšla knjiga Nauk o glasbi, ki »bo obsegala vse, kar mora učitelj vedeti o harmoniji, glasbeni zgodovini in o drugih panogah glasbe.«
Pevska šola združena s teorijo za konservatorije, učiteljišča, srednje, meščanske, osnovne šole in zbore je delo (1924) Ivanke Negro-Hrast, ki je pri Glasbeni matici v Ljubljani poučevala glasbeno teorijo, solopetje in vodila otroški pevski zbor. Učbenik je prvi na Slovenskem prevzel tonalitetno-funkcijsko metodo učenja solfeggia nemškega glasbenega pedagoga Maxa Battkeja (1863–1916) in so jo uvedle mnoge šole na Češkem in v Avstriji (pri Glasbeni matici se je uporabljala od leta 1913). Po Battkejevi metodi je vsaka pevska ura sestavljena iz devetih glavnih točk, ki jih je Negro-Hrastova v učbeniku tudi predstavila: 1. Vaje v dihanju, 2. Izobraževanje glasu, 3. Podajanje nove tvarine, 4. Ritmične vaje, 5. Vaje v zadevanju tonov na 5- do 8-tonski lestvici, 6. Diktat: a) ritmični, b) melodični, 7. Vaje v izobraževanju posluha, 8. Primavista tabele in 9. Pesem.
Med »zamolčane« na področju glasbene teorije sodi eden najbolj teoretično podkovanih slovenskih glasbenikov Srečko Koporc (1900–1965). V njegovi zapuščini je ohranjena vrsta glasbenoteoretičnih spisov. Med njimi je O glasbenih oblikah verjetno prvi glasbenoteoretični spoprijem z glasbenimi oblikami na Slovenskem. Seveda je bilo pisanja o oblikoslovju v slovenščini tudi prej, vendar se je problematike temeljito lotil šele Koporc, ki je pripravljal še štiri učbenike s tega področja: Glasbeno oblikoslovje, Ciklične oblike, Nauk o glasbenih oblikah, Tema z variacijami. Do objave ni prišlo.
Trideseta leta so bila plodna za učbenike teorije – harmonije – glasbe. Prvi med njimi je bil učbenik skladatelja in pedagoga glasbeno šolanega na konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu (pri Antoniju Illersbergu), Vasilija Mirka (1884–1962), ki je leta 1932 na 71 straneh sestavil Nauk o akordih (načrt).
Drugi učbenik za pouk nauka o harmoniji je napisal Emil Komel (1875–1960), ki se je harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo učil najprej v domači Gorici pri Danilu Fajglju (1840–1908), nato še na Dunaju in v Rimu. Delo Harmonija: združena s praktičnimi navodili za skladanje glasbenega stavka (1934) je plod avtorjevih dolgoletnih pevovodskih izkušenj v Vrtojbi, pozneje je začel poučeval tudi klavir in glasbeno teorijo v Gorici.
Tretji učbenik, ki obavnava nauk o harmoniji, je napisal Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973), ki je od leta 1926 poučeval na Državnem konservatoriju in do petdesetih let prevzel vlogo sive eminence glasbenega življenja na Slovenskem (ki je do druge svetovne vojne pripadala Antonu Lajovicu). Škerjanc je do konca 2. svetovne vojne napisal tri skripte: Nauk o instrumentih (1933), Nauk o harmoniji (1934) in Nauk o kontrapunktu (1940). Vsa tri dela so bila v obtoku med učenci Glasbene akademije v Ljubljani, saj jih je sam zavod založil in jih »po nizki ceni« prodajal »svojim gojencem in slušateljem«. Nauk o harmoniji in Nauk o instrumentih je Glasbena akademija prvič izdala v šolskem letu 1940/1941, Nauk o kontrapunktu pa 1941/1942 (edini izvod ima Akademija za glasbo z letnico 19449. Nauk o kontrapunktu, enako kot Škerjančev Nauk o harmoniji, šteje 37 strani. Razdeljen je na poglavja: Uvod, Enojni kontrapunkt, Dvojni kontrapunkt, Kanon, Fuga, Analiza fuge. V uvodu je na kratko predstavljen zgodovinski razvoj kontrapunkta, obravnavana posamezna poglavja kontrapunkta in zaključi s smernicami za analizo fuge. Po vojni je bil Lucijan Marija Škerjanc zelo plodovit. Skripta izpred desetletij je izdal kot monografije. Najprej je izšlo delo Kontrapunkt in fuga (v dveh delih, 1952/1956), za njima Harmonija (1962), nato Nauk o instrumentih (1964) in Oblikoslovje (1966). O zasnovi in ciljih dveh delov Kontrapunkta in fuge je sam avtor v predgovoru zapisal: »Pričujoča knjiga je po tvarini zasnovana dvodelno: prvi del obravnava strogi stav na podlagi starih tonovsktih načinov, drugi del pa prosti stav, ki temelji na duru in molu. […] Prva knjiga, Strogi stav, obravnava kontrapunktske pojave 15. in 16. stoletja, zlasti karakteristike Palestrinovega sloga. […] Drugi del Prosti stav, je v bistvu analiza Bachovih del, predvsem zbirke Das wohltemperierte Klavier. […] Celotna knjiga naj bi služila šolskim namenom; od tod njena razdelitev in poudarek na praktičnem delu. Njen neokrnjeni tekst naj bi bil tvarina v poučevanju kontrapunkta kot glavnega predmeta. Učbenik Oblikoslovje je bil nazadnje ponatisnjen leta 1991 in je do danes ostal eden od dveh učbenikov za poučevanje oblikoslovja, ki so nastali v slovenskem jeziku.
Eno pomembnejših, nikoli izdanih rokopisnih glasbenoteoretičnih del tega obdobja, je Kromatika in modulacija (navodila za komponiste) Slavka Osterca (1895–1941), ki nosi letnico avtorjeve smrti, 1941. Besedilo, ki ga je iz nemščine v slovenščino prevedla Stana Đurić Klajn (1905–1986), se danes hrani v rokopisni zbirki NUK-a. Po avtorjevih besedah iz predgovora knjižice je: »namenjena v prvi vrsti komponistom. Predvsem našim – slovenskim in jugoslovanskim. […] Dobrodošla bo vsakemu, ki obvlada harmonijo diatonike, t.j. poleg osnovnih pojmov še snov trozvokov, četverozvokov itd. na tercni podlagi, ki ume ž njimi delati in jih med seboj vezati in ki obvlada tudi principe neharmonskih tonov ali kompleksov: menjalnih in prehajalnih tonov, prehitkov (anticipacij) in zadržkov (retardacij) ter ležečih tonov in ostinat. Ne bo škodilo niti onim, ki so kromatiko po kakem drugem sistemu že predelali, predvsem bo pa dober kažipot komponistom, ki se s teorijo še borijo, ki umejo vezati V. stopnjo s I. le na dva, tri načine; takim, ki niso v stanu, da bi si npr. modulacijo razdelili na toliko in toliko akordov (ali taktov, pri pesmi zlogov) in zlasti takim, ki vidijo maksimum glasbenega izražanja še vedno v sekvenci – ker se je ne morejo otresti, t.j. ne umejo se ji izogniti.« Izdaja dela je sicer bila načrtovana, vendar do nje, verjetno zaradi finančnih razlogov, ni nikoli prišlo. Glasbena akademija je založila samo Osterčevo Oblikoslovje.
Ivan Repovš (1895–1973) naj bi v razmeroma kratkem obdobju sestavil večje število učnih pripomočkov, vendar se ob pogledu na domače in svetovne knjižnice izkaže, da je Pokrajinska šolska založba leta 1943 natisnila njegov Nauk o glasbi (prvi del), druga, nekoliko razširjena izdaja je izšla leta 1946. Za razliko od prve je drugi izdaji dodano poglavje Osnovni pojmi, kjer avtor podaja snov o osnovah glasbene akustike.
Konec druge svetovne vojne je prinesel reorganizacije na vseh področjih, tudi v glasbenem pouku. Predmet petje se je v osnovni šoli preimenoval v glasbeno vzgojo, na glasbenih šolah pa so skupni obči predmet teorijo in solfeggio preimenovali v nauk o glasbi. Po vzoru vzhodnoevropskih držav se je začelo ustanavljanje javnih glasbenih šol po Sloveniji. Poleg pomanjkanja učiteljev in učnih gradiv so skušali postaviti skupen predmet, ki bi vključeval teorijo in solfeggio. Odsek za glasbo pri Svetu za prosveto in kulturo je imenoval v komisijo za učni načrt za teorijo in solfeggio naslednje člane, kot so: France Ačko, Jurij Gregorc, Egon Kunej, Stanko Prek, Primož Ramovš in Vasilij Mirk (predsednik), ki so po treh srečanjih izdelali učni načrt in določili nov naziv predmeta - nauk o glasbi. Nov predmet je potreboval tudi enotno, uradno potrjeno učno gradivo, po katerem bi se lahko izvajal; tako je nastal učbenik za srednjo stopnjo Osnove teorije glasbe in enoglasni solfeggio (1958), ki sta ga napisala Jurij Gregorc (1916–1986) in Maks Jurca (1913–1980).
Tri leta po izdaji del Gregorca in Jurce je učbenik izdal Stanko Prek (1915–1999), še en nekdanji član državne komisije za glasbo. Njegov edini, a vendar skoraj tri desetletja redno izdajan, učbenik Teorija glasbe je prvič izšel pri Državni založbi Slovenije leta 1961. Knjiga je doživela štirinajst ponatisov, zadnji je izšel leta 1990. Prek svojega dela nikoli ni korigiral ali dopolnjeval, zato je zadnji natis vsebinsko identičen prvemu.
Poleg pomembnega premika k združevanju teoretičnih problemov s solfeggio vajami in sistematičnim poučevanjem predmeta nauk o glasbi delo predstavlja pomemben mejnik tudi na področju normiranja glasbene terminologije. Prek jo omenja v uvodu učbenika: »Učbenik je namenjen pouku glasbe na vseh šolah. S pridom pa ga bodo uporabljali tudi glasbeniki in ljubitelji glasbe. Napisal sem ga na pobudo glasbenih pedagogov ljubljanskega okraja. V njem naj bi bila zajeta in pravilno postavljena vsa teoretična snov do harmonije in kontrapunkta, hkrati pa uporabljena nova, poenotena glasbena terminologija, ki jo je sprejela posebna komisija, določena od Sveta za šolstvo LRS, potrdila pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti.«
Prvi poskus učbenika o glasbenem oblikoslovju po poskusu Srečka Koporca je izšel istega leta kot Prekovo prelomno delo. Vilko Ukmar (1905–1991) in Slavko Mihelčič (1912–2000) sta napisala delo, ki ga je Svet za šolstvo LRS odobril kot priročnik za višje razrede osnovnih šol 8. julija 1961: Razvoj glasbe – Glasbene oblike. Delo je sicer bilo napisano in prvič interno izdano kot rokopis na učiteljišču v Ljubljani že leta 1952.
Alojz Srebotnjak (1931–2010) je leta 1981 izdal drobno knjižico Tonske lestvice v glasbi 20. stoletja.
Ponovni glasbenopedagoški razmah prinese osamosvojitev Slovenije leta 1991. Darijan Božič (roj. 1933) tega leta izda Osnove kontrapunkta in harmonije (linearnega in vertikalnega povezovanja tonov) po primerjalni (komparativni) metodi. Avtor je delo napisal za študente Pedagoške fakultete v Mariboru, kar se očituje v njegovi zasnovi, na kar sam Božič opozarja na začetku besedila: »Pedagoška fakulteta ne vzgaja bodočih poklicnih glasbenikov, temveč glasbene pedagoge. Ti pa ne potrebujejo specializiranega znanja, pač pa širok, enciklopedičen pregled vseh zvrsti glasbe od strogega stavka do popa. Glasbeni pedagog naj bi bil sposoben odgovoriti na vsako učenčevo vprašanje. Poglavje glasbene stroke ne sme selekcionirati po svojem osebnem okusu. Zato so v tem materialu zbrani podatki različnih glasbenih sistematik, ne zgolj tercnega sistema in zgolj tradicionalne glasbe. Mnenja glasbenih teoretikov so različna, zato avtorje med seboj primerjamo in izberemo tistega, ki nam pri praktičnem delu najbolj ustreza. Zato oznaka »primerjalna metoda«. Mnenja teoretikov se razlikujejo, ker je glasba živa tvarina, ki se neprestano spreminja. Da bi se izdelal sistem, teoretik izbere neko časovno obdobje iz življenja velikega skladatelja in po delih iz tega obdobja določa pravila. Različni teoretiki si izbirajo različna obdobja, pa tudi različna dela, ki naj bi bila temeljne osnove strogega stavka. Razlike niso velike, vendar dovolj, da se lahko sholastiki zaradi njih vojskujejo. Za praktične glasbenike – kar naj bi pedagogi bili – pa niso usodnega pomena.«
Janez Osredkar (roj. 1944) je svoj prvi učbenik izdal leta 1990. Učbenik Kontrapunkt – strogi stavek je izšel kot sedmi zvezek sedme zbirke (naslovljene Priročnik za organiste) Knjižnice Cerkvenega glasbenika. Zasnova učbenika se močno razlikuje od Božičevih (prej citiranih) nazorov: »Priročnik je pravzaprav zbirka pravil, ki so napisana tako, da ne dopuščajo dvojne interpretacije posameznih problemov. Tako pisanje je sicer sporno, zlasti pa takrat, ko enak problem nakazujeta dva teoretika povsem nasprotno. Nekaj problemov je rešenih s 'skupnim imenovalcem'. Nekaj pravil pa je vsiljenih vsekakor z namenom, da učenca pri prvih korakih lažje usmerimo. Take 'nasvete' bo kasneje itak spoznal za nepotrebne ali pa ga bodo celo preveč omejevali.« Poleg priročnika Kontrapunkt – strogi stavek je Osredkar do leta 1999 napisal tri učbenike – Harmonija I, Harmonija II in Kontrapunkt, ki se še danes uporabljajo kot osnovno učno gradivo pri predmetu glasbeni stavek na srednjih glasbenih šolah. Sam avtor je nekoč zapisal, zakaj se lotil pisanja teh učbenikov: »Začel sem s poučevanjem harmonije in kontrapunkta. Za poučevanje pa ni bilo učbenikov. Razmišljanje o tem, ali sem sposoben ali ne, je bilo nepotrebno, saj sem za uspešno poučevanje učbenike potreboval. Lotil sem se pisanja in tako so nastala skripta za harmonijo in kontrapunkt, sledil je priročnik za kontrapunkt, kasneje pa učbenika za harmonijo in kontrapunkt, ki sta danes osnova za poučevanje glasbenega stavka.«
Pavel Mihelčič (roj. 1937) je spomladi leta 1991 izdal knjižico z naslovom Teorija glasbe. Po zasnovi in obsegu je delo v veliki meri sorodno Prekovem priročniku. Knjižica je do leta 2004 doživela osem ponatisov. Leta 2006 je Mihelčič knjižico razširil na 130 strani in jo naslovil Osnove glasbene teorije. Knjiga je do leta 2014 doživela štiri ponatise.
Tomaž Habe (roj. 1947) se je posvetil pisanju didaktičnih pripomočkov tako za nižjo kot tudi za srednjo stopnjo glasbenega izobraževanja. Za učence razredov nižjih glasbenih šol je nastala serija učbenikov Nauk o glasbi I–IV, medtem ko je zbirka štirih učbenikov Solfeggia namenjena dijakom od prvega do četrtega letnika srednje glasbene šole. Učbenik Nauk o glasbi 1 je prvič izšel leta 1993 (16 ponatisov!), Nauk o glasbi 2 leta 1994 (7 ponatisov"), Nauk o glasbi 3 leta 1996 (11 ponatisov!) in Nauk o glasbi 4 leta 1998 (8 ponatisov!). Gre za enega najbolj zaokroženih naukov o glasbi in solfeggia.
Omeniti kaže še pisatelja, glasbenika, založnika in prevajalca Petra Amaliettija (roj. 1955), ki je sicer diplomirani sociolog in se je glasbo učil samo do sedemnajstega leta starosti pri Lidiji Pokorn-Šivic (klavir) in Jožetu Troštu (orgle). Napisal je par priročnikov: Temelji jazzovske improvizacije (1997) in Sodobna glasbena teorija (2011).
Leon Stefanija (roj. 1970) in Nico Schüler (roj. 1970) sva leta 2008 izdala dbojezični spletni Pojmovnik teorije glasbe, ki ponuja (danes tehnološko že zastarane) aplikacije za spoznavanje osnovnih zamisli teorije glasbe in vrsto vadnic.
Larisa Vrhunc (roj. 1967), dolgoletna profesorica predmeta Harmonsko-oblikovna analiza na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je z izdajo knjige Glasbeni stavek: Oblikoslovje (2009) (p)ostala avtorica edinega celovitega sodobenga učbenika za to disciplino, ki se poučuje na visokih šolah. V delu se obravnavajo načini in postopki sestavljanja glasbene oblike. Na začetku so predstavljeni splošni oblikoslovni pojmi in formalno-metrične enote, katerim sledi predgled posameznih oblik (najprej je predstavljen model s kratkim orisom razvoja, zatem pa še izjeme in posebnosti). Delo je do zdaj imelo dva ponatisa (2010 in 2011).
Lorena Mihelač (roj. 1963) se v zadnjem desetletju posveča različnim vidikom glasbenega pouka, tudi teoriji glasbe. Leta 2009 je izdala serijo priročnikov Uvod v glasbeno teorijo I, II in III. Leto kasneje izide še Uvod v glasbeno teorijo IV.
Olga Ulokina, Alenka Urbančič in Vildana Repše so od leta 2010 naprej izdale 6 učbenikov z naslovom Nauk o glasbi (1–6), leta 2012 oa je izšla njihova Glasbena začetnica.
Bogdana Borota je leta 2013 izdala Osnove teorije glasbe in oblikoslovja za učitelje in vzgojitelje.
Anica Avsec je 2016 izdala Priročnik za solfeggio: za višjo stopnjo osnovnega glasbenega izobraževanja.
Na tem mestu bi morali navesti tudi vrsto osnovnošolskih učbenikov glasbe in nadalje tiste za srednjo šolo – najbolj splošne, ki krožijo med vsemi šolarji ... Naj na tem mestu zadošča omeniti glavno revijo sodobne glasbene pedagogike, Glasbenopedagoški zbornik, kjer kolegi z Akademije za glasbo objavljajo prispevke o glasbenem izobraževanju. Od sredine 19. stoletja, ko jim lahko sledimo, so bile namreč prav glasbene revije tiste, ki so ponujale dragocena gradiva za izobraževanje glasbenikov poleg seveda glasbenenih tiskov in priročnikov.
Poleg splošnih učbenikov bi morali omeniti še učbenike za posamezna glasbila in študije o njih. Ne bo odveč poudariti, da ima glasbena pedagogika na Slovenskem zelo lepo in dolgo zgodovino, kot je Maruša Zupančič pred nedavnim pokazala za violino v publikaciji Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od začetka 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Vsekakor bo za posamezne instrumente veliko bolje pobrskati na strani http://www.cobiss.si, naj samo opozorim na priročnike za klavir in kitaro.
Poučevanje klavirja ima bogato tradicijo tudi na Slovenskem. Pavel Šivic je ponudil zgodovinski oris pianizma v šestdesetih letih v skriptah z naslovom Zgodovinski razvoj klavirske igre (Akademija za glasbo, 1960). Po Teoretično-praktični klavirski šoli Antona Foersterja iz leta 1886, ki je izšla v štirih (1886–1890) in jo je Danilo Fajgelj ocenil rekoč, »da jednake šole, ki bi imela toliko vrlin[,] ne poznamo«, je pianističnopedagoška literatura naraščala. Še danes so v obtoku Slovenske narodne za klavir Josipa Pavčiča (1870–1949). Med najpomemnejše pedagoške pripomočke sodijo številne zbirke Zorke Bradač (1916–2010), ki je od leta 1947 prisotna na področju poučevanja klavirja. Zbirke, ki jih je uredila tudi skupaj s Silvo Hrašovec (1910–1994) Slovenske klavirske skladbe za mladino, Tehnične vaje za klavir, Prvi uspehi, Male skladbe mojstrov 17. do 19. stoletja, Pogumno naprej poleg vrste drugih ohranjajo svoje mesto pri pouku klavirja tudi danes. Ob učbenikih klavirja je treba omeniti tudi Igorja Deklevo, ki je pri Državni založbi Slovenije izdal vrsto klavirskih učbenikov: Dober dan, Ciciban. Ljubljana (1977, 1982, 1984, 1991), Mali pianist (1981), Po belih in črnih tipkah (2011 že petič ponatisnjeno). Kot priljubljen klavirksi pedagog je izdajal pri različnih založbah:Slovenske ljudske pesmi na Koroškem (Celovec: Mogorjeva založba, 1986) Klavirske risanice (Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2000). O metodiki je pisala Tanja Zrimšek (Metodika klavirskega pouka in klavirske igre, Ljubljana: Didakta, 1992), o interpretaciji Jakša Zlatar (Uvod v klavirsko interpretacijo, Ljubljana: Akademija za glasbo, 2009), v obtoku pa je poleg učbenikov Eve Kvartič (Slovenske klavirske skladbe za mladino 1–4, Ljubljana: DZS, 2005, 2011) tudi vrsta novejših priročnikov, kot na primer tisti Lorene Mihelač (Začetnica za klavir I in II, Ljubljana: GZS – Center za strokovno usposabljanje, 2010), izjemno priljubljena serija Moj prijatelj klavir Ilonke Pucihar (2010–2015).
Podobno je s kitarskimi učbeniki. Prvi Slovenec, ki je izdal leta 1925 učbenik za kitaro Kitarska šola za začetnike, namenjena zlasti spremljevanju petja je bil Adolf Grӧbming (1891-1969). Namenjena je bila vsem, »ki želijo doseči toliko spretnosti, da bi znali spremljati pesmi v domačem krogu«, saj »Slovenci nimamo za kitaro šole, ki bi pomagala začetniku preko prvih težkoč.« Leta 1942 je izšel naslednji učbenik za kitaro Kitarska šola-osnovne vaje. Avtorja sta bila ljubitelja kitare Stane Kranjc in Jože Turšič. Karel Hladky (1916–1962) je izdal učbenik Kitarska šola leta 1944 je vseboval zahtevnejše lestvične ter akordične vaje in skladbe. Bil je prva zahtevnejša kitarska šola na Slovenskem. Prvi in takrat edini kitarist, ki se je profesionalno izpopolnjeval v kitari v tujini ter pri nas tudi solistično in v komorni zasedbi koncertiral, je bil Stanko Prek (1915–1999). »S svojimi nastopi kot solist in v komornih sestavih je opravil pionirsko delo pri uveljavljanju kitare kot serioznega instrumenta pri nas«, je poudaril Tomaž Šegula na predavanju Kitara v Sloveniji 1925–1968 na Tretjih Dnevih kitare v Kopru (19. – 22. 11. 203). Svoj prvi koncert in hkrati prvi kitarski solistični večer pri nas, je izvedel 3. oktobra leta 1938 v mali dvorani Slovenske filharmonije. Stanko Prek je zaslužen predvsem za pomembna kitarska učbenika Prvi del Prekovega dvojezičnega učbenika Šola za kitaro: namenjena šolam in samoukom=Škola za gitaru: naminjena školam i samoucima, je izšel leta 1950 pri založbi DZS, dve leti kasneje mu je sledil istoimenski II. del. Prvi del učbenika je ponovno izšel leta 1952, 1958, 1961, 1964 (revizijska izdaja) in 1966 (izpopolnjena izdaja). Drugi del je izšel le še leta 1964. Stanko Prek je leta 1966 izdal pri ljubljanski DZS in zagrebški Školski knjigi tudi Začetnico za kitaro, ki je izšla v dopolnjeni verziji še leta 1969, 1973 in 1990 tako v Ljubljani, kot v Zagrebu, nato še enkrat leta 1993 pri DZS. Leta 1972 je izšel tudi prvi učbenik Tomaža Šegule (1941) Mladi kitarist I (ponatisnjen leta 1983 in 1985), ki so mu sledili še Mladi kitarist II (Tehnične vaje in Izbor skladb) leta 1973, leta 1976 Mladi kitarist III (Tehnične vaje), leta 1983 pa še Mladi kitarist 3 (Izbor etud). Med leti 1999 ter 2001 je izšla predelana zbirka Mladi kitarist III v treh delih. Ljudmil Rus (193?) je leta 1982 izdal svoj štiridelni učbenik ABCD za kitaro v rokopisu. Ajša Svetlin je leta 2015 izdala učbenik Jaz ustvarjam glasbo ... Razvejano dejavnost kitarskih pedagogov spremlja – kot naj bi to sicer počela večina stanovskih društev – tudi Društvo slovenskih kitarskih pedagogov (EGTA).
Ples
Koliko plesalcev pozna kako od plesnih pisav? Večidel ostaja poznavanje pisma o plesnih korakih v domeni pedagogov, redki učenci bodo znali brati kinetografične zapise. In vendar se učenci baleta in plesa učijo o zgodovini plesa, o posameznih plesnih oblikah in značilnostih. Poleg zapisov Pina Mlakarja so verjetno med najbolj znanimi tisti spod peresa izjemno plodovitega Henrika Neubauerja, Ika Otrina in Vilme ter Urše Rupnik.
Zakoni in zakonodajalci
Kakšno pot je prehodilo glasbeno izobraževanje v dveh stoletjih, je lepo razvidno iz glavnih zakonov, ki zadevajo glasbeno šolanje.
Za razvoj šolstva v drugi polovici 19. stoletja je ključen III. osnovnošolski zakon (Državni šolski zakon), sprejet 14. maja 1869. Po Splošni šolski uredbi (1774) in Politični šolski ustavi (1805) je bil to tretji zakon o šolstvu, ki so ga nekoliko dopolnili leta 1883, čeprav je formalno veljal do razpada monarhije, vsebinsko pa so ga uporabljali do leta 1929 – torej 60 let! Zakon je določal eno uro petja na ljudski šoli, v 4. razredu nižjih realk, združenih z glavnimi šolami: »Uk v petji ima nalog glasovni čut buditi, otrokom estetično omiko ter oblaženje src pospeševati in domorodne misli oživljati.« (str. 348–351 Zakona)
Pravilnik 1953 (Uradni list 18, 7. 5. 1953, str. 153–):
»PRAVILNIK o organizaciji in delu glasbenih šol A. USTROJ GLASBENIH ŠOL člen Glasbena šola nudi nadarjenemu učencu možnost glasbene izobrazbe do stopnje dobrega amaterja, ki si ni pridobil le poglobljenega razumevanja za poslušanje glasbe in poznanje glasbenih umetnin, temveč more tudi aktivno sodelovati v raznih komornih in orkestralnih skupinah in s tem dejansko prispevati k povzdigu ljudskoprosvetnega dela. Poleg tega nudi glasbena šola glasbeno vidno nadarjenemu učencu tako osnovo, da po prestopu na srednjo glasbeno šolo lahko neposredno nadaljuje glasbeno poklicni študij. člen Glasbena šola obsega tele oddelke: 1. za klavir, 2. za violino, 3. za violončelo. 4. za kontrabas, 5. za pihala in trobila, 6. za solopetje.«
Danes navaja Zakon o glasbenih šolah (2006) naslednje cilje (2. člen):
»Cilji in naloge vzgoje in izobraževanja v glasbeni šoli so:
– odkrivanje in razvijanje glasbene in plesne nadarjenosti, – sooblikovanje osebnosti in načrtno izboljševanje glasbene izobraženosti prebivalstva, – doseganje ustreznega znanja in pridobivanje izkušenj za začetek delovanja v ljubiteljskih instrumentalnih ansamblih, orkestrih, pevskih zborih ter plesnih skupinah, – pridobivanje znanja za nadaljnje glasbeno in plesno izobraževanje, – omogočanje umetniškega doživljanja in izražanja, – omogočanje osebnostnega razvoja učencev v skladu z njihovimi sposobnostmi in zakonitostmi razvoja, – vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije, – vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, – skrb za prenos nacionalne in občečloveške dediščine in razvijanje nacionalne zavesti, – vzgajanje za multikulturno družbo, hkrati pa razvijanje in ohranjanje lastne kulturne in naravne dediščine.«
Se zakonske naloge glede glasbenega pouka danes izpolnjujejo? Ob hitrih socialnih, duhovnih in kulturnih premenah, ki jih prinaša sodobnost, se funkcijam glasbe uradno posveča zelo malo pozornosti, pa še te večidel brez strokovnega temelja.