Glasbena Ljubljana

Kraji in prostori glasbe v Ljubljani po 1918

Glasba se vedno izvaja: nekje. Zgodovina slovenskih glasbenih del je v veliki meri vezana na Ljubljano. Pogled na glavno mesto je seveda zelo nepopoln brez drugih mest, ki so bolj ali manj – v enaki meri povezana z glasbo.  Na tej strani je podana samo informacija o glavnih ekrajih in prostorih glasbe v Ljubljani po 1918.
Geografi in arhitekti ločujejo med (fizičnim) krajem in (idejnim, miselnim …) prostorom. V povezavi s slovensko glasbo se je to začelo šele pred kratkim. A tudi v glasbi je treba ločevati kraje, kjer se glasba prakticira, in prakticiranje glasbe (ki ga je Christopher Small imenoval kot »musicking«, muzikovanje, pri nas preprotso muziciranje) v širokem kulturnem pomenu, ki presega krajevne zamejitve. Ne gre za večkrat nagovorjeno razliko med imaginarnim muzejem glasbenih del, ki jih srečujemo na glasbenih krajih (koncertnih dvoranah in gledaliških odrih), in neko izmuzljivo glasbeno prakso, ki naj bi presegal fizične prostore in živel v neki bolj eterični, amebasti obliki kot skupek dejavnosti in dejanj brez »opusa«.
Ne, prispevek ne išče ločnice med glasbeno prakso in glasbenimi deli, četudi je ta velika. In sploh je razlika pomembna za dvajseto stoletje, kjer množični mediji in zadnji dve desetletji posebej internet krepko širijo različne glasbene prakse, medtem ko dela izgubljajo nekdanjo »samostojnost« in postajajo predmeti z različnimi funkcijami. Prispevek je nastal v prepričanju, da je obstajajo pomembni glasbeni pojavi, ki so vezani na različne kraje in obenem na različne prakse ali, rajši: prostore. Najsi opazovalec še tako stremi za tem, da bi presegel »zastarano« razumevanje sveta po glasbenih delih v imenu različnih praks, se pogled ustavlja na sledeh, ki so povsem primerljive z izvedenimi, dokončanimi deli, zaključenimi opusi, z domnevno preseženimi teksti. V nadaljevanju je poklon glasbeni Ljubljani v obliki sternjenega sprehoda po glasbenih krajih in prostorih dvajsetega stoletja. Interaktivni zemljevid Registra nepremičnin kulturne dediščine Slovenije bo verjetno vsakomur pomagal pri nadaljnjem samostojnem raziskovanju.

Urša Šivic, Mojca Kovačič, Aleš Nagode, Leon Stefanija

Slovenska filharmonija

Slovenska fiharmonija danes. Naslov: Kongresni trg 10. Foto: Wikipedija.
Ljubljančan bo vedel, da je današnja stavba Slovenske filharmonije precej mlajša od letnice, ki jo nosi na pročelju. Stavba je odprla svoja vrata obiskovalcem 25. oktobra 1891 kot Tonhalle (nem. dobesedno »tonska dvorana«, koncertna dvorana), stavba Filharmonične družbe v Ljubljani. V veliki dvorani, danes Dvorani Marijana Kozine z nekaj čez 300 sedeži, so slavnost naznanili:
Vabilo na otvoritveni koncert stavbe današnje Slovenske filharmonije oktobra 1891. Foto: dLib.

Kako primerna glasba! Beethovnova Uvertura Posvetitev doma in Händlova Halleluja iz oratorija Mesija. Med drugim so ti prostori po letu 1918, ko jih je prevzela Glasbena matica, spodbujali nastanek vrste skladb za simfonični orkester. Ena prvih simfoničnih skladb,  posvečenih Ljubljani, so Ljubljanski akvareli Emila Adamiča. Suito šestih stavkov, posvečenih ljubljanskim naravnim in arhitekturnim znamenitostim (Jutro na Rožniku, Tivolski ribnik, V St. Florijanski cerkvi, Na Gradu, Pri Sv. K rištofu, V Zvezdi), je zaigralo Orkestralno društvo Glasbene matice 5. marca 1926.

Velika dvorana (Dvorana Marjana Kozine) je dobila pred drugo svetovno vojno še balkon s 162 sedeži, poleg velike pa je v uporabi tudi manjša koncertna dvorana, ki nosi ime po skladatelju Slavku Ostercu.

Stavba Slovenske filharmonije ni edino mesto, kjer se je slišala glasba v Ljubljani na prelomu v dvajseto stoletje. Je pa nedvomno najbolj znamenita in – ena redkih, kjer se je odvijalo javno glasbeno življenje pred dobrimi stotimi leti. Skoraj sočasno je bila zgrajena druga enako opazna, čeprav v tistem času na samem robu mesta je bila stavba, v kateri domuje SNG Opera in balet Ljubljane.

Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana

SNG Opera in Balet Ljubljana. Župančičeva 1. Foto: SNG Opera in balet Ljubljana.
Nekoč Kranjsko deželno gledališče – stavba, ki je zrasla iz delovanja ljubljanskega Dramatičnega društva – je bila, za razliko od nemške Tonhalle, namenjena slovenskemu gledališču! Pa še veliko več sedežev je imela od Tonhalle: ponujala je skoraj šeststo sedežev! Resda je to trikrat manj sedežev kot v dobrih dvajset let poprej sezidani Dunajski državni operi, vendar razmerje ni zanemarljivo: Ljubljana je imela okoli preloma v dvajseto stoletje 30.000, Dunaj okoli 400.000 prebivalcev, več kot trinajstkrat več od Ljubljane. Seveda, velikost in številčnost sama po sebi nič ne pove …
Prva predstava je bila 29. septembra 1982 s takimle sporedom:

Uvertura k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke
Ignacij Borštnik je deklamiral Prolog Antona Funtka
Alegorija (‘pièce de resistance’) in predstava Veronika deseniška

Naslednji dan je Slovenski narod poročal o koncu dogodka:

»Po končani predstavi sešli so se obiskovalci, ker nam nedostaje primernega salona, v raznih gostilnicah. Tuji gostje in mnogi domačini zbrali so se v hotelu ‘pri slonu’, kjer se je v ožjem krogu razvila prijetna zabava, pri kateri je g. ces. svetnik Murnik, povdarjajoč pomen novega gledališča, napil zgraditeljema gg. Hraskemu in Hrubemu.«

“Resne in malo manj resne vsebine so se vrstile v operni hiši z različno intenziteto. Opera je krstila tako ekspresionistično opero Marija Kogoja Črne maske (1929), opereto Stoji, stoji Ljubljanca … Matije Bravničarja …. Po obdobju, ko se je slovenska glasbenogledališka ustvarjalnost lahko pohvalila samo z maloštevilno bero, dvajseto stoletje prinese vrsto oper in nekaj operet. Za obdobje med obema vojnama je zbrala podatke o slovenskih operah.” Špela Lah: Slovenska operna ustvarjalnost med obema vojnama.


Pet hudičevih hiš in ljubljanske dvorane

Sicer je tudi za glasbeno življenje Ljubljančanov nekaj obetal sredi devetnajstega stoletja zgrajeni

Kolizej

Kolizej na začetku 21. stoletja (na koncu Gosposvetske ulice). Foto: Wikipedija.
Kolizej sredi 19. stoletja. Foto: Wikipedija.
eden od največjih večnamenskih stavbnih kompleksov. Kmetijske in rokodelske novice 7. maja 1845 pisale o Kolizeju, da bo imel tudi gledališki prostor:
 

»(Koliseum v Ljubljani) so konec pretečeniga mesca začeli, zidati! Gosp. Withalm iz Gradca nam bo to veliko hišo — kolisej m imenovano — napravil, ktera bo več namenov imela. Pervi namen je, de bo kasarna v nji, kjer bodo tisti vojaki prebivali, kterim morajo mestni hišni gospodarji staniše dajati; razun kasarne bo v sredi tega poslopja velik prostor za glediše. Kar je pa nam pri ti napravi nar bolj všeč, je, de bo Ljubljansko mesto poslopje dobilo, kakoršniga smo v taki velikosti in lepoti do zdaj še pogrešovali.«

Ob otvoritvi, poroča Miha Dešman,

»je igrala kapela cesarsko-kraljevega pehotnega regimenta princa Hohenlohe-Langenburga, vstopnina za ogled stavbe pa je znašala deset kron. Izkupiček je bil namenjen izobraževanju fantov-glasbenikov.«

“Položaj vseh petih ‘hudičevih’ hiš v Ljubljani. Zemljevid je iz leta 1910. Točka 1 – Kazina, točka 2 – nekdanja Reduta, točka 3 – Kolizej, točka 4 – nekdanje gledališče in točka 5 – nekdanje strelišče.” © Andrej Mrak
Toda vrsta za predvideni razvoj neugodnih dogodkov je Kolizej preprečila vlogo  umetnostnega prizorišča. Po drugi vojni je postal bivališče, za katerega sčasoma nihče ni več skrbel.
Kolizej je bil med petimi »hudičevimi« hišami, ki jih je France Prešeren opeval v Nebeški procesiji: poleg Kazina, Redute, Gledališča nekdanjega Strelišča.
 

Reduta

Andrej Fekonja je leta 1895 takole prikazal popotresno reduto (Dom in svet 8/15). Foto: dLib.
Današnja stavba na Lesvtikovem trgu 1 je imela nekoč pomembno kulturno poslanstvo: ples, med drugim seveda. Njeno romantično zgodbo lepo povzema Alojzij Potočnik:

»Dne 6. januarja 1790 je bilo oblastveno ukazano lastnikom ljubljanskih vogalnih hiš in tistim, ki so imeli poslopja od Tranče pa do sedanje gimnazije na Levstikovem trgu, kjer je stala poprej starinska agradba, tako imenovana reduta (plesno zabavišče), da morajo obešati na hiše svetilke, ki naj gore od šestih zvečer do sončnega vzhoda. Hišni lastniki so ukaz sicer upoštevali pravzaprav svetilke res izvešali, toda večidel samo takrat, kadar je morebiti kje gorelo, ne pa ob prireditvah v reduti. Za te so se namreč bore malo menili, kajti hodili so radi počivat ob uri, ko ležejo redni ljudje po navadi že spat. […]

‘Čemu razsvetljava? Ne potrebujejo je ne plemiči ne meščani. Prvi naj si svetijo sami, kadar hodijo ponoči z doma ali obiskujejo reduto. Meščani hodijo pa že tako zgodaj spat. Razsvetljava koristi le obiskovalcem plesnih veselic, kavarn in gostiln.’«

Plesna dvorana (Ballhaus), je v Ljubljani stala že v začetku 18. stoletja na kraju, kjer je danes SNG Drama Ljubljana. Ljubljančani so si tu kratili čas s plesom, družabnimi srečanji, sabljanjem in, kot v vsakem družabnem življenju, je našla tam svoj prostorček tudi glasba. To vlogo je kasneje prevzela Reduta – današnji Center Janeza Levca Ljubljana. Zgradba, ki je stala na mestu današnje stavbe, zgrajene ob prelomu v dvajseto stoletje, je imela vlogo »kulturnega in kongresnega središča«. Prav presunljivo zveni dogodek v danes »pozabljeni« Reduti skozi besede poročevalca Kmetijskih in rokodelskih novic 7. junija 1948:

»Perva beseda Ljubljanskiga slovenskiga zbora v Ljubljanskim gledišu 5 30. dan veliciga travna.

Hvala Bogú! de smo spet enkrat in sicer iz globočine serc mile glase svoje domovine v gledišu peti slišali, — de smo se smeli spet enkrat na glas veseliti po dolgim terpljenji! Slava in hvala Ferdinandu, ki so nam to neprecenljivo veselje dodelili in nas sovražnih spón odtéli, ktere so nam toliko let branile, v svoji domači hiši materni jezik govoriti in prepevati. Slava, slava Ferdinandu ! — Slovenski zbor bi pa tudi ne bil mogel god miliga Cesarja vredniši praznovati, kakor z osvobodenim petjem domačih pesem; torej se mu prav lepo zahvalimo za to veselico, in ga prosimo, de bi jo nam kmalo in večkrat ponovil, ne le v pesmih, temuč tudi v celih igrah, starih in novih, ktere posebno od gosp. Malavašiča pričakujemo.

Vsi spevi so obilno zbranim poslušavcam takó močno dopadli, de niso bili zadovoljni, jih le enkrat slišati; iz vsih strani je donélo ‘še enkrat, še enkrat’. Resnica je pa tudi, de zala pevka, vsi pevci in govorniki so se tako slavno obnašali, de današnja beseda je bila gotovo narprijetniši vsih letašnjih Ljubljanskih koncertov.

Venec pervenstva pa podamo pevcu pesmi ‘Slovenca dom’ in govorniku ‘Veršača’. Mili in krepki glasovi, kakor je beseda ali pesem nanesla, pa so mu tudi tako iz serca kipeli, de so nam mogli, ali bi bili hotli ali ne hotli, v serce seči. Drugič prosimo spet za ‘Slovenca dom’ in za ‘Popotnika’ od ravno tega gosp. pevca.

Po redu besede so se spevi takóle sledili: 1) Slava našimu Cesarju, lepa národna pesem od gosp. Potočnika, prav serčno v zboru (koru) pétu. 2) Potem je sledila zmes slovanskih napevov, od slovečiga mlajšiga Strausa na Dunaji sostavljena; 3) Dolenska, gosp. Potočnika, peta od štirih glasovitih pevcov, kteri bi nam bili še bolj dopadli, ko bi bili posebno poslednje verstice nekako bolj živo povzdigovali. 4) Veselja dom, pesem gosp. Slomšeka, nam je pràv ljubo zapéla imenovana prijazna gospodična. 5 ) Vojaška od gosp. Koseskiga , krepko in goreče govorjena od nekiga gosp. modroslovca, je vnéla vse serca. 6) Igra na klaviru je bila igra mojstra; 7) ‘Slovenca

Dom’, premila pesem, od ktere smo že govorili. 8) Slovanska popotna, od gosp. Fleišmana prav umetno zložena; 9) Veršač, od Vodnika; mojsterskiga

govornika smo že zgorej pohvalili; 10) Igra na klaviru, še lepši od perve; 11) Pesem slovenskih narodnih stražnikov, besede od gosp. Malavašiča, napev od gosp. Fleišmana, v krepkim zboru prijetno peta; 17) Mornár, besede gosp. Prešerna, napev od gosp. Fleišmana, je lepo zložena pesem;

nam pa stareji in že povsod znan napev vunder še bolj dopade; 18) Od gosp. Fleišmana zložen dvopev ‘V spomin Vodnika‘, gosp. Prešerna, sta že pohvaljena gospodična in pa glasoviten pevec tako lepo pela, de sta ga tudi mogla ponoviti. 19. Duh slovenski, pet v zboru, je po pravici silno dopadel. Sklep vsiga je bila narodna pesem ‘Slava našimu Cesarju’, vdrugič péta.

Ne moremo tega popisa dokončati, de bi se ne zahvalili gosp. Bučarju, ki si je za napravo perve slovenske besede toliko truda prizadjal; pohvaliti moramo pa tudi gosp. Mašeka, učenika Ljubljanske muzikalne šole, ki je le za klavir napravljene rečila pa v celo muziko prestavil in pa gosp. Fleišmana, ki s pravim veseljem in hvale vredno umetnostjo napeve slovenskih pesem zlaga. Tudi oršester [orkester] se je dobro deržal. — Vsak dober Krajnc je zadovoljen glediše zapustil z vošilam, de bi nam slovenski zbor enako veselico zopet kmalo napravil.

Dr. B.«

Stavba nekdaj dekliške gimnazije na mestu jezuitskega kolegija je od 1966/67 Center Janeza Levca Ljubljana.
Vlogo plesnega-glasbenega-in-družabnega prostora leta 1956 prevzame Festivalna dvorana v Akademskem kolegiju, ki dobi v sedemdesetih letih vrsto »hudičeih mladičev« v diskotekah in nočnih klubih. In zgodovinska usoda je hotela, da se danes v stavbi odvija humana skrb za mlade s posebnimi potrebami, pri vzgoji in izobraževanju pa tudi zdravljenju katerih ima glasba čedalje večjo vlogo.
 

Kazina

Stavba Kazine danes. Foto: Wikipedija.
Kazina na razglednici iz leta 1941. Foto: Wikipedija.
Kazina je delovala, med drugim, z geslom: »naj bodo vse igre, ki niso proti časti in poštenosti družbe, ne le dovoljene, ampak naj se z vsemi pripomočki goje.« Kazina je bila družabno središče višjih slojev (tudi intelektualcev in umetnikov: člana sta bila tudi Matija Čop in France Prešeren), ob koncu 19. stoletja pa zlasti nemškega prebivalstva. Po prvi svetovni vojni je postala središče slovenskega kavarniškega življenja.
Vabilo na zabavno glasbeno revijo. Foto: dLib.
Društvo konservatoristov je Plakat iz leta 1929. Foto: dLib.
Kazina je bila neke vrste glavno »kulturnoumetniško« društvo Ljubljančanov. Ob rpelomu v dvajseto stoletje je bilo to središče zlasti nemških prebivalcev in njihove, v tedanji evropi zelo bogate kavarniške kulture. Vabilo na zabavno glasbeno revijo. Foto: dLib.
 


Kavarna Zvezda

Kavarna Zvezda. Foto: Delo.
Čisto poleg, pravzaprav Kazine je bila Kavarna Zvezda. V Kavarni Zvezda je bil v tridesetih letih redni gost tudi skladatelj Slavko Osterc (1895–1941) s svojimi tovariši in konservatorijskimi učenci. Nekateri so mu zavidali, nekateri očitali …, da je v kavarnah ustvaril vrsto svojih zrelih skladb. Pa ni samo ustvarjal. Ante Gaber je leta 1939 poročal:

»11. se je pričel mednarodni šahovski turnir v dvorani Kazine. Navzoče je pozdravil predsednik Ljubljanskega šahovskega kluba prof. Slavko Osterc v slovenščini in nemščini«

Osterc je bil namreč poleg družabnosti znan tudi kot strasten šahist. Napisal je celo Kantato o šahu, ki so jo izvedli 19. julija 1938. Glasba, kavarniška družabnost, kulturno okolje in življenjski nazori so bili pri Ostercu tesno prepleteni. Bratko Kreft (1905–1996), publicist, dramaturg in režiser, se je Osterca spominjal takole:

»Izven gledališke hiše pa me je najbolj podpiral Slavko Osterc. Toda ne le to: priznati moram, da sem bil v rednih razgovorih z njim v takratni kavarni Emona, kjer je vsak dan zajtrkoval, nato pa ali pisal kakšno kritiko ali pa komponiral. Spominjam se, kako mi je neko jutro podrobno dolgo in jasno razlagal svoj sistem komponiranja. Bil je velik nasprotnik glasbenega sentimentalizma in romantike.«  (II. Gledališki list Opere SNG Ljubljana December 1979/1989)

Poleg restavracije, kavarne in častniškega kluba (še med obema vojnama) je imela Kazina lepo plesno dvorano. Glasba in ples sta redna gosta Kazine še danes: vrsto desetletij v njem plešejo člani Akademske folklorne skupine France Marolt, zadnja leta pa v veliki dvorani domuje tudi Akademija za glasbo.
 

Grand Hotel Union

Hotel Union (danes na Miklošičevi 1) leta 1915. Foto: Wikipedija.
Na začetku dvajsetega stoletja postane pomembno glasbeno prizorišče tudi koncertna dvorana, ki je odprla vrata leta 1905 v enem najmodernejših hotelov v regiji, v današnjem Grand Hotelu Union. Unionska dvorana je bila tako kongresni prostor, koncertna dvorana, kino dvorana in revijski oder različnih prireditev – pravcati »kulturni in kongresni center«. V njej je letne koncerte prirejala tudi Glasbena matica – to so bili največji in najelitnejši letni glasbeni dogodki. Takole je verjetno mladi Osip Šest – gledališki igralec, režiser in kasneje predavatelj, med drugim, operne dramaturgije na Akademiji za glasbo – poročal o letnem koncertu Glasbene matice v Ljubljanskem zvonu leta 1909 (29/4):

Koncert Glasbene matice Ljubljanski Zvon 1909 - Osti

 »Koncerta ‘Glasbene Matice’ v Ljubljani. Dne 9. marca t. l. je priredila ‘Glasbena Matica’ v veliki dvorani hotela ‘Union’ koncert, katerega je na splošno željo ponovila dne 19. aprila z deloma izpremenjenim sporedom. Slišali smo najnovejše in najboljše izvirne slovenske skladbe; z njimi nam je hotela Matica pokazati, na kateri stopnji sta danes slovenska glasbena produkcija in reprodukcija. Kdor pozna Matične rnuzikalne edicije v novejšern času in moderno urejevane ‘Nove Akorde’, ta z veseljem pozdravlja napredek naše izvirne glasbene literature. ‘Skladbe so prebolele malenkostni provincijalizem ter se dvignile do svetovne koncertne vrednosti’. – Vse točke obširnega programa so se izvajale pod vodstvom koncertnega vodje g. M. Hubada z občudovanja vredno preciznostjo. Veličastna ‘Jeftejeva prisega’ p. H. Sattnerja, največje slovensko glasbeno delo zloženo za mešan zbor, soliste in orkester, je segla občinstvu globoko v dušo; očaral nas je v vlogi Jefteja naš dragi gost z dunajske dvorne opere, g. Julij Betetto, s svojim mogočnim, prekrasnim basom. Za svoj umetnški nastop si je izbral Betetto prvi večer najglobokeje zamišljene skladbe svetovne literature, Brahmsovo labodnico ‘Štirje resni spevi’, in izkazal se je dovršenega pevca-umetnika, kakor tudi pri drugem večeru v Brahmsovih skladbah ‘Na grobišču’, ‘Gozdna samota’ in ‘Sam na polju’. G. baritonist Ivan Levar si je izbral za svoj samostojin nastop v Matičnem koncertu tri efektne skladbe: Wolframovo pesem iz Wagnerjevega ‘Tannhäuserja’, prekrasno baritonsko arijo Renatovo iz Verdijeve opere ‘Ples mask’ in prolog iz opere ‘Glumač’. Toda žalibog pevec ni bil razpoložen, in občinstvo je bilo za ta umetniški užitek prikrajšano. Namesto Levarja je nastopila v drugem večeru koncertna pevka gospa Mira Costaperaria-Devova, ki je pela štiri nove skladbe: E. Adamičevo ‘Pri zibeli‘, A. Lajovica ‘0, da deklič’, Hatzejevo ‘Moja sudba’ in Osk. Devovo ‘Pastirica’. Njen fino izšolani in čisti sopran je Ljubljan čanom že znan iz prejšnjih koncertov. Izmed raznih muzikalnih interpretov Gregorčičevega ‘Izgubljenega cveta’ smo slišali tokrat Fr. Kimovca umetniško izvedeno skladbo, ki zahteva izvežban mešan zbor, kakor tudi Adamičeva ‘Zapuščena’. Moški zbor je pel fino Dav. Jenkovo ‘Vabilo’ in pa eno najtežjih slovenskih skladb, ‘Scherzando’ E. Adamiča. Plesni koncertni valček ‘Dobro jutro’, ljubka skladba dr. A. Schwaba, je zaključil prvi in otvoril drugi umetniški večer.«

Napredek naše izvirne glasbene literature, presežek provincializma, svetovna koncertna vrednost se kažejo predvsem v nekaterih samospevih in zborih, precej manj v izvirni komorni, v prvi vrsti seveda klavirski literaturi. Adamičev opus je poleg nekaterih Lajovičevih del in skladb Janka Ravnika. Med najnaprednejšii je bil vsekako prvenec Marija Kogoja Trenotek, ki je izšel v zadnjem letu izdajanja revije Novi akordi.
Kasneje je Grand Hotel Union ponujal prostor za glasbene in gledališke dogodke tudi v kavarni (Cafe Teater je imel po osamosvojitvi Slovenije vrsto let zelo priljubljene dogodke …) in še danes je v Modrem salonu in Kavarni Union vrsta glasbenih prireditev.

Koncertni list Damske elitne godbe R.H. Dietrich v Narodni kavarni. Foto: dLib.
Nekoč so bili podobni prostori, poleg Kavarne Central (današnja stavba Centralne lekarne za Prešernovim spomenikom), kjer so med drugimi nastopale dame Dunajskega elitnega damskega orkestra. Podobne zasedbe, kot je Dunajska elitna damska kapela R.H. Dietrich, so bile stalnica ljubljanskega findesjeklovskega glasbenega življenja. Priljubljene so ostale  tudi med prvo vojno: »Predvsem v hotelu Tratnik in kavarni Central so se razne damske kapele in ciganske godbe redno izmenjevale,« je v svoji študiji kulture med prvo svetovno vojno zapisal Dragan Matić.
Dunajski elitni damski orkester. Foto: Delo.
 
 
 
 
 
 
 

Kavarna Emona

Kavarna Emona. Foto: Centralna Banka Slovenije.
je delovala med vojnama v stavbi današnje Banke Slovenije (danes je trgovina z oblačili Zara) je bila enako priljubljena kot Zvezda ali kavarna Evropa v Tavčarjevi palači (zgrajena 1869 na križišču Gosposvetske in Slovenske – nasproti Figovca), kjer so vedno poskrbeli tudi za prijetno glasbeno vzdušje gostov. Te kavarne so prenesle romantično tradicijo kavarniškega življenja s preloma v dvajseto stoletje, v katerem je bilo, seveda, pomembno trenje med Slovenci in Nemci. Zato je bil pomemben korak “v našo smer”, ko je Fran Krapež postavil 1898 tablo s slovenskim napisom

Narodna kavarna

Razglednica iz leta 1898. Fotografija iz zbornika Podobe Balkana identiteta in spomin v dolgem 19. stoletju : potujoča razstava: odprtje razstave, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 8. aprila 2013. Foto: Delo.
na današnjem Dvornem trgu. Včasih pa  je glasba zazvenela tudi na prostem: paviljon v Zvezda parku so naredili leta 1921 in ga leto pozneje postavili na vrt Krapeževe kavarne Kazina, na današnje mesto (v spodnjem delu parka) je prišel leta 2011, ko so dokončali gradnjo podzemne parkirne hiše.
Treba je dodati še nekaj dvoran stanovskih združenj, ki so ponujala tudi kot koncertne prostore: dvorana, kjer se danes nahaja Zavod za zdravstveno zavarovanje na Miklošičevi 24, prostori Gimnastičnega društva Sokol (1863), ki je imelo med drugim tudi svoj tamburaški pa komorni orkester in zbor, je treba omeniti še Telovadno društvo

Južni Sokol

Stavba Sokolskega društva na Taboru. Foto: Wikipedija.
za katerega je Jasna Nelida Nemec zapisala ob 150-letnici:

»Sokolsko društvo je zraslo iz ljubljanske narodne čitalnice, ki je bila ustanovljena 1861. Že 1963 se je na svoje noge postavil Južni Sokol (od 1867 Ljubljanski Sokol), ki se je ves čas uspešno povezoval s čitalnico, kasneje, ko je iz čitalnice izšla še Glasbena matica, pa z Glasbeno matico. Sokoli so se namreč z glasbo ukvarjali že od vsega začetka. Dolg je spisek, kje vse so rabili glasbo. V prvo kategorijo so spadale obredne pesmi, koračnice, slavnostne pesmi, ki so jih prepevali ob korakanju ali ob nastopih. V drugi so bile skladbe, ki so spremljale telovadne sestave. Nobene množične telovadne akademijske sestave ni bilo brez glasbe. Tretja je bila kategorija zabave. Glasba je spremljala maškarade, plesne vaje, plese itn. Prepevalo se je ob tabornem ognju, dviganju zastave in vseh mogočih priložnostih. Naslednja je bila umetniška kategorija. Prav prek sodelovanja z Glasbeno matico so sokoli gojili koncertne prireditve in proslave ob veličastnih letnih prireditvah. Glasba je spremljala tudi žalne prireditve.«

Koncertni list Jugoslovanskega novinarskega združenja. Foto: dLib.
Sokolska zgradba, zgrajena leta 1926 na Taboru (med Vidovdansko cesto in Taborom), je bila ena največjih pokritih telovadnih stavb. Obenem pa so se v njej odvijale koncertni in plesni dogodki, kakršen je bil tudi Slavnostni koncert Jugoslovanskega novinarskega združenja ob njegovi dvajsetletnici obstoja.
 


Ljubljanske glasbeno-izobraževalne in raziskovalne ustanove

Glasbena matica in Konservatorij

Stavba Glasbene matice danes. Foro: Urša Šivic.
Čeprav je Ljubljana premogla javno glasbeno šolo že v začetku 19. stoletja, ko je Filharmonična družba ustanovila svojo glasbeno šolo, je bila šele Glasbena matica Ljubljana, ustanovljena 1972.prva nacionalna tovrstna inštitucija na Slovenskem. Zaradi pomanjkanja prostora za slovensko glasbo sredi močnejše nemške kulture je bil njen namen spodbujati slovensko glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost. Iz tega je vzniknilo raznovrstno kulturno delovanje: ustanovitev najprej moškega, potem mešanega pevskega zbora, glasbenih edicij, glasbene šole – dejavnosti, ki so se v 20. stoletju razvile in oblikovale v samostojna institucionalna delovanja. V času druge svetovne vojne je Glasbena matica Ljubljana prenehala z delovanjem, njena stavba na Vegovi ulici 5 je bila nacionalizirana. Po osamosvojitvi, leta 1998 se je Glasbena matica vrnila v svojo stavbo in obudila tudi svoje delovanje, ki danes sledi v 19. stoletju zastavljenim ciljem: izdaja dela slovenskih skladateljev, skrbi za vsegeneracijsko pevsko in zborovsko izobraževanje, organizira koncerte na področju samospeva, komorne, zborovske in ljudske glasbe.
Slika slovenskih skladateljev Saše Šantla danes visi v Mali dvorani (Osterčevi dvorani) Slovenske filharmonije. Po Šantlovi sliki je dobila ime dvorana Glasbene matice na Vegovi 7. Foto: Wikipedija.
Poleg Lajovčeve in Hubadove dvorane Glasbene matice, ki se danes uporabljata predvsem za šolske glasbene produkcije, ima podobno poslanstvo še Dvorana slovenskih skladateljev na Vegovi ulici 7. Podobno poslanstvo ima vrsta drugih dvoran po štirinajstih javnih in petih (od skupaj šestnajstih) zasebnih glasbenih šolah v Ljubljani, kjer starši občudujejo svoje glasbene mojstrice in mojstre na internih in javnih glasbenih nastopih. Med šolskimi koncertnimi dvoranami v Ljubljani sta največji pridobitvi po osamosvojitvi Velika in mala dvorana s 300 in 100 sedeži Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani na Ižanski cesti 12. Obe presegata pedagoško glasbeno dejavnost in sta uporabni koncertni dvorani za poklicne prireditve.
Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (levo) in velika dvorana Konservatorija (desno) s 300 sedeži. Foto: KGBL. Mala dvorana iima 100 sedežev.
 
Iz Glasbene matice, ki je dobila po celotnem slovenskem ozemlju svoje regionalne soustanove, sta se razvila tako današnja Akademija za glasbo kot Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU.

Akademija za glasbo

Akademija za glasbo (glavna stavba je v nekdanjem Stiškem dvorcu na Starem trgu 31). Foto Mojca Koačič.
je visokošolska univerzitetna izobraževalna inštitucija za glasbenoumetniške in glasbenopedagoške poklice. Poleg pedagoškega dela izvaja tudi raziskovalno dejavnost na področju humanistike in družbenih ved. Ustanova zaradi prostorske stiske deluje na različnih lokacijah v Ljubljani, z javnimi koncerti študentskih zasedb in posameznikov pa sooblikuje ljubljanski glasbeni prostor.
 

Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Foto: Filternet.si.
je ustanovljen s prenosom katedre za zgodovino glasbe iz Akademije za glasbo leta 1962 na Filozofsko fakulteto. Sicer je edina izobraževalna in raziskovalna ustanova na Slovenskem, ki se ukvarja s poučevanjem zgodovine in teorije glasbe na vseh stopnjah akademskega študija in od ustanovitve naprej aktivno vodi raziskovalno in publicistično dejavnost. Seveda pa je Univerza v Ljubljani, kot ena velikih evropskih univerz, tesno povezana z raziskovanjem glasbe na različnih ravneh. Poleg vrste odličnih raziskovalcev, ki se posvečajo glasbi na Filozofski fakulteti, so odlični raziskovalci tudi na Fakulteti za družbene vede, na Institutum Studiorum HumanitatisFakulteti za podiplomski humanistični študij, na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru …
 

Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU

Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU nekoč. Foto: Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU.
Tako kot je Akademija za glasbo nastala iz prizadevanj po glasbenem izobraževanju Glasbene matice je tudi Glasbenonarodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti nastal iz matičinih prizadevanj po ohranjanju ljudskega izročila. Glasbenonarodopisni inštitut je znanstvenoraziskovalna ustanova, ki se poleg rednega raziskovalnega dela in objavljanja raziskav s področja ljudskoglasbene in plesne kulture ukvarja tudi z izdajanjem zbirk ljudskih pesmi in ljudskih plesov, izpopolnjuje, hrani in objavlja gradivo zvočnega arhiva, spremlja sodobne dejavnosti, povezane z glasbenim in plesnim izročilom, in strokovno sodeluje z drugimi domačimi in tujimi inštitucijami.
 

Muzikološki inštitut ZRC SAZU

Pol stoletja mlajša sestrska ustanova, ki se ukvarja z raziskovanjem slovenske glasbene preteklosti, je Muzikološki inštitut,  ustanovljen leta 1980. Deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Središče raziskav sodelavcev Muzikološkega inštituta je glasbena ustvarjalnost na Slovenskem v obdobjih od srednjega veka pa do 20. stoletja. Temeljne inštitutske izdaje so znanstvena revija De musica disserenda in zbirka Monumenta artis musicae Sloveniae, namenjena znanstvenokritičnim objavam glasbenih del (Iacobusa Handla – Gallusa, Gabriella Pulitija, Leopolda Ferdinanda Schwerdta, Janeza Krstnika Dolarja idr.).
 

Društvo slovenskih skladateljev

Društvo slovenskih skladateljev. Fotografija slovenskih skladateljev s preloma v 21. stoletje pod zgodovinsko sliko slovenskih skladateljev v Slovenski filharmoniji. Foto: Društvo slovenskih skladateljev.
ustanovljeno po drugi svetovni vojni ponuja eno najstarejših še izhajajočih notnih edicij in prireja enega najstarejših koncertnih ciklusov sodobne slovenske resne glasbe – Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, ki so ga v sezoni 1966/7 zasnovali na pobudo skladatelja Darijana Božiča. DSS sicer prireja koncerte tudi drugod, zlasti v prostorih Slovenske filharmonije, občasno tudi v atriju sosednjega Mestnega muzeja. Največja prostorska pridobitev za glasbene dogodke resne glasbe je po zgraditvi današnje Opere in Slovenske filharmonije vsekakor Cankarjev dom.


 

Sodobna koncertna prizorišča

Cankarjev dom

Cankarjev dom na Prešernovi cesti 10. Foto: Wikipedija.
Verjetno ni slovenskega obiskovalca umetniških prireditev, ki ne bi vsaj enkrat prestopil praga kakega od prostorov Cankarjevega doma. Arhitekturno največja tovrstna zgradba, ki je odprla vrata leta 1982, ima v glasbenem življenju Ljubljane posebno mesto. O gradnji tega največjega »kulturnega in kongresnega središča« je njegov dolgoletni vodja Mitja Rotovnik simpatično zapisal:

»Sredi sedemdesetih je Slovenski filharmoniji dirigiral sloviti romunski dirigent Sergiu Celibidache. Dvakrat je dvignil roki in ju nato spustil. Prvič se je celo nejevoljno obrnil proti občinstvu. Nič ni pomagalo: stoli v dvorani so bili stari in ob vsakem premiku obiskovalca so škripali kot za stavo. Občinstvo se je končno za silo umirilo in koncert se je začel. To so bili časi, ko smo v Slovenski filharmoniji vedno imeli dva koncerta hkrati, prvega na odru, dopolnjevalo pa ga je škripanje lesenih stolov. Nemogoče je bilo namreč negibno sedeti uro ali dve.«

V vrsti dvoran Cankarjevega doma poteka množica glasbenih dogodkov v Ljubljani: v največji, Gallusovi dvorani z okoli 1500 sedeži in manjši Linhartovi dvorani s 526 ter Štihovi dvorani s 253 in Kosovelovi dvorani z 212 sedeži.

Dvorana Stožice (Center Stožice) in Gospodarsko razstavišče

Dvorana Stožice na Vojkovi cesti 100. Foto: Wikipedija.
Čeprav po funkciji povsem drugačna od klasičnih glasbenih krajev, večnamenska Dvorana Stožice prekaša dosedanje prostore po prostorskih kapacitetah. Ima 12.480 sedišč in je od otvoritve naprej leta 2010 največji ljubljanski objekt za najbolj priljubljene popularne glasbenike. Nekaj primerljivega  je dobila Ljubljana že leta 1954 s Prireditvenim centrom Gospodarsko razstavišče. Kot kraj sejemskih in festivalskih prireditev je bilo Gospodarsko razstavišče tudi kraj množičnih koncertov popularne glasbe: rock in pop skupinam, pogosto pa so tam organizirani koncerti priljubljenih izvajalcev popa in turbofolka iz prostorov nekdanje Jugoslavije.

Stadion Bežigrad, Hala Tivoli in Hotel Bellevue

Hala Tivoli v Športnem središču Tivoli. Foto: Wikipedija.
Stožiška dvorana je sodobna pridobitev na obrobju Ljubljane. Dve tovrstni lokaciji sta imeli podobno športno-glasbene navezave: ena od teh je Stadion Bežigrad, ki ga je zasnoval Jože Plečnik. Stadion je dobro zaživel šele po drugi svetovni vojni in je poleg športnih gostil tudi številne popularno-glasbene prireditve; drugi prostor je leta 1965 zgrajena večnamenska Hala Tivoli v srcu mesta, v parku Tivoli, ki jo je otvoril Louis Armstrong pred okoli 6.000 poslušalci.
V Tivoliju se je glasba gojila še v imenitnem Hotelu Bellevue. Leta 1930 so Zbori (VI/1: 6) poročali takole:
Hotel Bellevue na stari razglednici. Foto: Flickr.

»Silvestrovo ljubljanskih pevskih društev. Po stari navadi so priredila tudi na minulo Silvestrovo ljubljanska pevska društva zabave. ‘Zvon’ je privabil zelo mnogo svojih častilcev iz Šiške in Ljubljane na ‘Bellevue’. Za zabavo so skrbeli poleg petja moškega in mešanega zbora še dva Jazz-orkestra in pa sestra Ramškova s solospevi. Večer je tako v moralnem kakor gmotnem oziru povsem uspel. ‘Ljubljana’ je silvestrovala v Unionu, Krakovo-Trnovo v hotelu Tivoli in Slavec v Mestnem domu. Tudi teh zborov prireditve so bile zelo dobro obiskane.«

Glasba v ljubljanskih barih, kavarnah in klubih

Na vrhu nebotičnika. Foto Mavricij Pivk/Delo.
Kavarna Slamič. Foto: Urša Šivic.
Stavba, ki je bila na elitni lokaciji že v 19. stoletju in v kateri je bila ena od postojank razvoja slovenskega jazza tako pred in po drugi svetovni vojni, je Nebotičnik (zgrajen leta 1933) in je do osemdesetih let prejšnjega stoletja gojil tudi živo glasbo. Jazz so v prvi polovici dvajsetega stoletja gojili tudi Kavarni Slamič na Kersnikovi 1, kjer še danes ohranjajo tradicijo kakovostne gostinske ponudbe, znana pa je tudi po glasbenih aktivnostih džezovskih smeri. Med kraji, ki so danes posvečeni – strastno predani – jazzu, je vsekakor Jazz Club Gajo.

 
Jazz club Gajo. Foto: Urša Šivic.
Je prvi prostor, namenjen živi jazzovski glasbi – koncertom in jamm sessionom z domačimi in tujimi glasbeniki. Sprva je klub domoval v Beethovnovi ulici 8, pred leti pa je svoje koncertno dogajanje preselil v Letni vrt Društva slovenskih pisateljev na Cankarjevi ulici 13–15. Jazzu naklonjeni in zanj pomembni kraji v
Sax pub. Foto: Mojca Kovačič.
Ljubljani so vsekakor še sopotnik Sax pub na Eipprovi 7 v prijetnem trnovskem “predmestju”, v zadnjih letih Celicaki v stavbi nekdanjega zapora daje prostor najrazličnejšimi glasbenim ustvarjalnostim (etno, džez, ljudsko …), predvsem kot mešanica ‘predvidljive’koncertne dejavnosti in spontanih jam sessionov na prepihu domačih glasbenikov, vabljenih gostov in glasbenikov turistov (Celica je del širšega glasbeno kreativnega prostora AKC Metelkova mesto). Dnevni bar in nočni klub ZOOki deluje v stavbi Tobačne tovarne na Tržaški ulici 2 (v prostorih bivšega Kluba mariborskih študentov) in je glasbeno-plesni in koncertni oder, ki daje posebno mesto jazzovskim koncertom. Prulček bar, ki je namenjen komorni glasbeni ustvarjalnosti džeza, bluza, svinga, rocka, etna …


Poulična glasba

Že iz preteklih stoletij so pričevanja o glasbenih dogodkih na prostem. Ljubljanske ulice so zlasti po osamosvojitvi Slovenije prizorišče številnih umetniških dogodkov, pri čemer prevladuje glasba v vsej žanrski raznovrstnosti: od narodnozabavne do indijske klasične glasbe. Zvrstnost glasbe na ulici odraža tako ekonomsko situacijo, kot je povečana potreba glasbenikov po dodatnem ali edinem zaslužku, kot tudi politično situacijo, kot je porast glasbe romunskih migrantov po vstopu Romunije v Evropsko unijo. Nekateri glasbeniki dogodki so tudi del poletne gostinske ponudbe.
Med poletnimi sprehodi pogosto slišimo tudi glasbo na turističnih ladjicah, ki vozijo po Ljubljanici. Glasbeno dogajanje je lahko del privatnih praznovanj ali pa del koncertne ponudbe društva Glasbena mladina Ljubljanska, ki v poletnem času gosti komorne zasedbe mladih slovenskih glasbenikov.

Ulični glasbenik (ali študent violončela …) na Cankarjevem nabrežju. Foto Urša.
Črnogorske gusle v Ljubljani. Foto: Urša Šivic.
Harmonika na Tromostovju – tudi slovenski ljudski inštrument. Foto: Urša Šivic.
Ansambel na Tromostovju med pavzo. Foto: Urša Šivic.
Pogled s Šentjakobskega mosta. Foto: Mojca Kovačič.

Javni zavod Festival Ljubljana in festivalska ponudba

 

Pisarne Festivala Ljubljana so ve enem najlepših kotičkov Ljubljane, Naslov: Trg francoske revolucije 1. Foto: Uradni slovenski turistični informacijski portal.
Pregled krajev, kjer se glasba prepleta z drugimi dejavnostmi, se lahko izteče spet v središču mesta – z glavno ustanovo, ki promovira samo umetniške dogodke: Festival Ljubljana. Od leta 1952 ponuja različne umetniške dogodke in je ustanova z najdaljšo glasbeno-tržno dejavnostjo. Eden lepših krajev ljubljanskega glasbenega življenja je največji oder Festivala Ljubljana: Poletno gledališče v Plečnikovih Križankah. S 1.226 sedeži je sredi Ljubljane priljubljen kraj, kjer se vrstijo dobro obiskane glasbene prireditve zlasti v poletnem času.
Sicer je festivalska ponudba v Ljubljani tem bolj naraščala, čim bolj se približujemo sodobnosti. Vrsta specializiranih festivalov se odvija sicer tudi po drugih krajih Slovenije, med bolj obiskanimi pa je Druga godba, festival, ki publiki že tri desetletja na različnih koncertnih in klubskih prizoriščih, kot so Križanke, Kino
Plakat za 31. festival Druga godba. Foto: Urša Šivic.
Šiška, Metelkova mesto in Cankarjev dom, predstavlja glasbenike s celega sveta in pri tem konceptualno prepleta popularnoglasbene, alternativne in tradicijske žanre.
 
 
 


… in prostori glasbe

Kraji, kjer domuje glasba v Ljubljani, so – razen v primeru Slovenske filharmonije in SNG Opere in baleta – krepko prepleteni z drugimi pojavi, vezanimi na prostočasne dejavnosti. Glasba in likovna umetnost, glasba in kavarniško življenje, glasba in zabava mladih, glasba in ples, glasba in … Največji potencial povezovanja glasbe z drugimi dejavnostmi so (zopet) prinesli množični mediji.
Čeprav ima RTV Slovenija prostorsko veliko manj ugledne stavbe v primerjavi z zgradbami Slovenske filharmonije, SNG Opere in baleta Ljubljana ali Cankarjevega doma, je prav to največji prostor glasbe. Danes praktično ni kotička Slovenije, ki ga ne bi zapolnjeval: vsak kraj slovenskega ozemlja je deležen boljšega ali malo slabšega programa »nacionalnega servisa«, ki mu od konca osemdesetih let dela družbo vrsta zasebnih radijskih in televizijskih kanalov. Vsak kraj Slovenije je tako zelo tesno povezan s prostorom elektronskih množičnih medijev – in glasba ima zelo velik delež.
Radio Ljubljana (današnji Radio Slovenija) od leta 1928, Televizija Ljubljana od leta 1957 in od sredine devetdesetih let naprej hitro razvijajoči se internet, na katerem se že razraščajo spletne televizije in zlasti radijske postaje: si kdo sploh še predstavlja življenja brez njih? No, glasbeniki si v začetku 21. stoletja, kot so si tudi med obema vojnama, prizadevajo priti na seznam najbolj predvajanih glasbenikov. Prizadevajo si priti vsaj v arhiv radia in televizije. Nekoč so jim pri tem pomagali živi nastopi, od sredine tridesetih let naprej na Slovenskem tudi posnetki na nekoč tako cenjenih ploščah, ki so v dvajsetih letih spodrinile fonografske cilindre in od leta 1985 začele prepuščati tržni prostor zgoščenkam. Danes, ko so se cedejke spet razgradile na posamezne pesmi ali stavke ciklusov v različnih digitalnih formatih. Videti je, da se celotna glasbena kultura obrača k tekmovalnim načelom, ki jih je popularna glasba poznala kot single (posnetke samo ene, najuspešnejše skladbe z LP-ja). Najuspešnejši, najboljši, najlepši … Čeprav je glasba povsod prisotna, neopazno drsi med druge potrošne dobrine, izgublja posebno mesto med umetnostmi, ki ji jo je prineslo 19. in okrepilo 20. stoletje.
 

Radio in Televizija Slovenija

RTV Slovenija na Tavčarjevi 17. Foto: Wikipedija. Obiskovalec si lahko ogleda železni kipec Dečka s piščalko Zdenka Kalina nad otroškim igriščem v parku Tivoli. Simbol RTV Slovenija pa je postal ob koncu petdesetih kot odjavna špica nacionalnih oddaj …
Nekatere slovenske glasbene ustanove so tako rekoč v stalni krizi. Recimo o ljubljanski Operi beremo v razmiku devetdesetih let naslednje:

Josip Michel, Ljubljanski zvon, 1922 (42/5): Ingrid Mager, Dnevnik, 16.6.2014:
»Zadnji čas se je mnogo pisalo in govorilo, da je slovenska Narodna opera v Ljubljani v nevarnem položaju, pot, ki jo je hodila, da baje ni bila povsem prava, pokazal se je velik deficit, in – morda tik nad prepadom – se je spoznala potreba, kreniti v novo smer.« »SNG Opera in balet Ljubljana se kar ne more izkopati iz dolgoletne finančne in umetniške krize. In kot kaže, se ji ne obeta nič dobrega niti v prihodnje. Ambivalentna kulturna politika do tega javnega zavoda je že v preteklosti kazala malo volje do trajne rešitve krize, raje je ‘žrtvovala’ ravnatelje, ki so prihajali in v dolgovih zapuščali ustanovo.«

 
Čeprav manj izrazite in manj javno prisotne, »krize« v Slovenski filharmoniji v začetku petdesetih pa nato v sedemdesetih in ob prelomu v novo tisočletje ostajajo značilne tudi za druge koncertne ponudnike. »Borba« za finančno uspešno delovanje pomeni tako privabljanje (novega) občinstva kakor tudi širitev dejavnosti v medijskem prostoru. Oboje je povezano z dejavnostmi, ki skušajo ustreči čim širšemu krogu občinstva. In tega so osvojili množični mediji, najprej radio in potem še televizija, danes v enaki meri virtualen kot resničen svet svetovnega spleta.
Radio je nakazal korenite spremembe umevanja umetnosti, ki smo jim priča tudi v obdobju interneta. Ustanovljen ob koncu dvajsetih je ostal vseskozi na prepihu – trideset let je bil edini javni prostor informiranja, dostopen najširšemu krogu ljudi. Radio je nakazal ne le danes tako samoumevno sobivanje glasbenih zvrsti, temveč je pomagal nekatere med njimi aktivno sooblikovati umišljeni prostor, kjer so želje občinstva vedno zelo jasno trkale ob možnosti ponudnika in spreminjala glasbeno prakso:

  • potreba po živih izvajalcih je pritegnila k sodelovanju vrsto novih poustvarjalcev, ki so kasneje pomembno zaznamovali slovensko glasbeno kulturo (skladatelja in pianista Pavel Šivic in Marijan Lipovšek sta bila med dežurnimi pianisti v tridesetih letih);
  • tehnologija snemanja – prve posnetke na Radiu Ljubljana so menda izdelali 1934, v začetni dobi sodobnega mikrofona – je na začetku pogosto narekovala izvajalski sestav in posledično tudi širjenje določenih glasbenih slogov (najbolj priljubljene so bile trobilne zasedbe in glasna glasba za harmoniko);
  • zahteve širokega kroga poslušalcev so silile k razraščanju popularnih glasbenih zvrsti (že 1936 predlaga dirigent Drago Mario Šijanec ciklus oddaj, ki bi se odvijal pod geslom »Ne bojte se klasične glasbe«);
  • zasedbe radijskih izvajalcev so pomagale ne le k širitvi popularne glasbe med najširše množice, temveč tudi k izvajalsko najzahtevnejši instrumentalni zvrsti, simfonični glasbi (Ljubljanska filharmonija je bila uradniško ime za razširjeni radijski orkester z glasbeniki vojaškega in opernega orkestra ter Orkestralnega društva Glasbene matice).
Karikatura iz tednika Radio Ljubljana. Foto: dLib.
Dojemanje radijskih valov – in vsebin, ki so jih prinašale – med vojnama lepo nakazuje karikatura iz zadnje novembrske številke »glasila slovenskih poslušalcev«, tednika Radio Ljubljana (29.11.1936: 306). Danes v dnevni sobi nikakor ne more imeti osrednjega mesta radijski sprejemnik (ta je že nekaj let ena od mnogih napravic na pametnih telefonih), vendar je povezava med glasbeno zvrstjo in obnašanjem še vedno precej aktualna v času, ko radijske postaje prevzemajo vlogo zasebnih zbirk plošč ali mp3-jev: vsak posluša samo tiste programe, ki so mu všeč …
To se je precej spremenilo od obdobja, ko je nad radiom bedela Prosvetna zveza in je Niko Kuret razdelil delovanje na pet tematskih enot:

»Tudi pri programu je razdelitev dela neizbežna nujnost. Treba je zato delitve v najmanj pet oddelkov: 1. prosvetni, 2. glasbeni, 3. zabavni, 4. mladinski in 5. propagandni.«

Čeprav je Kuret namenil polovico časa zabavi, je ta čas v primerjavi z današnjimi medijskimi navadami še vedno precej v korist izobraževanju in informiranju, kar je bil tudi namen z glasbenimi vsebinami med vojnama. Ljubljanski radio je recimo 18. novembra 1934 priporočal v rubriki Kupili smo gramofon … naslednje (poslušajte izvirnika, izpostavljena z večjim naborom črk):
»Vokalni ansambli

Komorna glasba

Geslo »Za vsakogar nekaj!«, na katerem temelji urednikova izbira gramofonskih posnetkov, se je še tik pred drugo svetovno vojno zdelo vodjem radijskega programa (1941/11) samoumevno povezano z vzgojo in splošno kulturo:

»Vsem je dobro znano idejstvo, da je glasba potom radia zašla med najširše plasti naroda. Vsak more danes čuti po etrskih valovih najglobokejše umetnine velikih mojstrov in sicer v izvedbah, ki za onimi v koncertnih dvoranah skoro prav nič ne zaostajajo; te skladbe so bile pred zaznanjem radia dostopne le prav malemu krogu ljudi. Vprašanje nastane: ali se je z razširitvijo glasbene umetnosti med vse ljudske sloje stopnjevala tudi splošna glasbena izobrazba, ali se je istočasno povečalo tudi razumevanje za glasbene umotvore. Vsi vemo, da temu ni tako: vse, kar ne spada pod okvir narodne ali plesne glasbe, se odklanja s kratko utemeljitvijo: to je za nas previsoko; mi tega ne razumemo.«

Podobnim pomislekom smo seveda priče tudi danes, ko so se zamisli (nekdanjih?) »elitistov« krepko prepletle s tistimi »avantgardističnimi« poskusi v imenu »svobodne umetnosti«, ki jim mogočni glas Theodorja Adorna že sredi »herojskih časov« očital prehitro staranje. Danes bi lahko dodali, da se ne stara le nova glasba, ampak vsaka glasba izgubi videz privlačnosti v trenutku, ko se pojavi neka, kakor že koli razumljena, zanimivejša.
Danes so postali radijski valovi večidel glasniki posameznih glasbenih preferenc. Postopoma se nacionalni radijski valovi delijo glede na tematska težišča, najlepše prepoznavna skozi glasbo. Prvi program s prevladujočo narodno, rajši ljudsko glasbo v vseh njenih različicah, Drugi program (od 1972) s prevladujočo urbano, popularno glasbo in Tretji program ali Program Ars (od 1969) z resno glasbo, Radio študent kot poseben »glas mladih« in množica zasebnih postaj danes, ki ponujajo prav pisano podobo glasbe. Če je več kot polovica poslušalcev v zadnjih letih nalklonjena zasebnim radijskim postajam in poslušanost nacionalnih programov pada, ni težko razbrati, da je stara in nova popularna glasba najbolj priljubljena.


KUDi (kulturnoumetniška društva) in klubi: kultura naredi sam (DIY: do it yourself)

KUD France Prešern. Foto: Mojca Kovačič.
Mesta so s svojimi rituali bivanja dopuščala tako posamezniku poiskati in si oblikovati kraje za manjše kakor tudi za večje prostočasne dejavnosti. Na Slovenskem je sploh ljubiteljska kultura zelo visoko razvita, glasbena še posebej. Pomemben del glasbenega življenja se je zadnjih sedemdeset in več let odvijal po kulturno-umetniških društvih, med katerimi je KUD France Prešern dejaven že od 1919. Glasbeno so bili po osamosvojitvi  v ospredju žanri jazza, šansona, alternative, elektronike, skratka vseh urbanih glasb, ki so skoraj četrt stoletja privabljali Ljubljančane s festivalom Trnfest. V letih po osamosvojitvi do približno leta 2010 je KUD France Prešeren predstavljal center ljubljanskega shajališča »deprivilegiranih« skupin in njihovih (tudi glasbenih) kultur.
 
Center kulture Španski borci. Foto: Mojca
Med najvidnejšimi je tudi Center kulture Španski borci. Čeprav se je v zadnjih nekaj letih pod programskim vodstvom sodobne plesne skupine EnKnapGroup prelevil v prizorišče sodobne odrske produkcije, nezanemarljiv delež programa pa predstavljajo tudi glasbeni dogodki vseh zvrsti ter glasbene delavnice in predstave za otroke, je njegova zgodovina značilna tudi za druge tovrstne ustanove. Takole je Jože Končan zapisal leta 198
 
“Verjetno je v občini malo Ijudi, ki ne vedo kje stoji in s čim se ukvarja kulturni dom Španski borci. Najbrž pa je prav tako malo tistih, ki vedo, da dom posluje brez statusa. Vse od 4. julija 1981, ko je bil odprt, z njim upravlja občinska skupnost za razvoj družbenega standarda, ki pa te vloge ne zmore in ne sme opravljati v nedogled.
O statusu KD Španski borci so od ideje o njegovi gradnji v letu 1977 do danes potekali številni pogovori in razmišljanja, ki pa so se posebno intenzivirali letos. Na voljo je bilo več različnih možnosti: združitev s Cankarjevim domom, združitev institucij, ki delujejo v hiši (Jožeta Mazovca, občinska knjižnica, zveza kullurnih orgaiiizacij, krajevne skupnosti Moste, Selo), ustanovitev samostojne organizacije. Končno je prevladala zadnja. Tako bomo v občini najbrž dobili še eno delovno organizacijo družbenih dejavnosti.”
Podobne “strukturne” nedorečenosti so prinesle nove možnosti uporabe različnih prostorov v kulturnoumetniške namene zlasti po letu 1991.
ŠKUC. Foto: Urša Šivic.
Podobno, spet v nekoliko drugačnem okolju sredi mesta deluje Galerija ŠKUC (Študentski kulturni center). Društvo, ki deluje že od konca 70-ih let prejšnjega stoletja, ima pomembno vlogo pri razvoju in promociji takratne alternativne glasbene in druge umetniške kulture. Dejavnost centra je danes široka in zajema številna področja, na področju glasbe pa je center najbolj prepoznaven po organizaciji večjih koncertov na drugih prizoriščih in ter manjših na domačem prizorišču na Starem trgu ter pa založništvu domače elektronske glasbe. Leta 2002 so ustanovili tudi komorni orkester Gaudeamus, ki je vključeval študente Akademije za glasbo v Ljubljani.
K4. Foto: Urša Šivic.
Klub K4 izhaja iz sorodnih hotenj. Začetki Kluba K4 segajo v sredino 80-ih let. Kot takrat prostor še danes ponuja subkulturne glasbene zvrsti, npr. minimal, house, techno, drum’n’bass, breakbeat, funk, nu rave, electro, hip hop, rock. Kot poročajo na svoji spletni strani:

»Osnovni namen Kluba K4 je predstavljanje glasbenih smernic in novosti, še preden pridejo v  mainstream, premikati žanrske meje ter izobraževati o razvoju in zgodovini glasbe.«

Koncert v Orto baru. Foto: Nejc Hötzl.
Klubski prostori Orto Bara, ki od leta 1994 domuje na Grablovičevi ulici 1, združujejo rockovske, heavymetalske, raggaejske, jazzovske žanre oziroma t. im. ‘nekomercialno’ glasbeno sceno. Poleg rednega koncertnega programa klub vsako leto v aprilu prireja festival ORTO Fest.
Etno klub Zlati zob. Foto: Mojca Kovačič.
V duhu kulturnoumetniških društev so se razvili različni klubi. Poleg že omenjene Celice, je zlasti priljubljen Etno klub Zlati zob, ki prek kulinaričnih, gledaliških in glasbeno-plesnih dogodkov ponuja predvsem družabni prostor, v katerem se predstavljajo tradicijski elementi različnih kultur, najpogosteje balkanskega prostora.
Klub Cirkus (nekdanji Kino Vič). Foto: Urša Šivic.
Zadnja tretjina 20. stoletja je prinesla nov zagon plesa. Poleg ljubljanskih diskotek – ValentinoTurist, M-club, tudi Bellevue … –, ki so se razrasle v osemdesetih letih, so se oblikovali ob prelomu v novo tisočletje celi plesni prostori. Nekateri so vezani na plesne šole in njihova srečevanja, drugi na boom flamenka, tanga, stepa. Zadnja leta so posebej priljubljeni glasbeno-plesni prostori, kjer je glasba pomemben dejavnik druženja. Franci na balanci, lociran zunaj mestnega središča, na Vodnikovi cesti 155, v Ljubljani edini ponuja slovensko pop in narodnozabavno glasbo. Predvsem slednja je najbolj množično poslušana glasba v Sloveniji, ki je v manjših krajih stalno navzoča na veselicah, v mestu pa je Franci na balanci edini glasbeno-plesni prostor s to glasbo. Dobra obiskanost utrjuje pogosto zanikano priljubljenost te glasbe v urbanem okolju. Top Six Club je v 6. nadstropju veleblagovnice Nama na Slovenski cesti in je že lokacijsko in družbeno osrednji glasbeno-plesni prostor, kjer predvajajo disko uspešnice od 60-ih let dalje. Klub Cirkus od leta 2011 deluje v stavbi bivšega Kina Vič. Glasbeno-plesni Klub Cirkus, ki združuje glasbeno-plesne dogodke v žanrskih okvirih r&b, hip hopa, housa, elektronske glasbe, popa in rocka in s konceptualnimi dogodki z glasbo 70ih, 80-ih, 90-ih let.


Garažna, punkovska, elektronska ali DIY kultura – avantgardne podobe čitalništva?

Danes je na Slovenskem čez 5.000 imetnikov avtorskih pravic na področju glasbe: članov stanovskega društva skladateljev pa je okoli 120. Kaj pove podatek, da »ustvarjalno gospodarstvo« raste?
Sodobnost ponuja vsakomur z malo domišljije vrsto možnost glasbenega izražanja: sanje futuristov z začetka stoletja, da bo tehnologija porodila povsem novo umetnost, so delili tudi tisti skladatelji, ki so se ukvarjali z elektroakustičnimi študijami zvoka sredi stoletja. Danes se vsak računalnik z malo bolj zainteresiranim lastnikom spremeni v pravcati ustvarjalni laboratorij in snemalni studio – tako kot se je vsak družbe željni posameznik lahko še med obema vojnama postal del osrednjega glasbenega dogajanja s pristopom v enega od pevski zborov.
Tudi glasba, kot vrsta drugih dejavnosti, postaja čedalje bolj zasebna dejavnost kulture, ki so jo angleško govoreči intelektualci prepoznali kot »naredi sam« kulturo ali DIY (ang. kratica za »do it yourself«). Sanje sicer zgodovinsko nespravljivih glasbenih hotenj, kot so težnja po dogodku dadaistov in želja po izpovedovanju lastne notranjosti ekspresionistov, so postale tako rekoč glavni tok: ustvarjalnost ni le pisanje glasbe, temveč je lahko ustvarjalnost vezana na vsako in vsakršno ukvarjanje z glasbo: po izkušnjah avantgardnih »eksplozij« zvoka, svobodnih improvizacij in okoljske glasbe se zdijo je vsako poigravanje lahko umetnost, če le najde pot do agencije za avtorske pravice. Punk kultura z garažnimi bendi, ki je ob koncu sedemdesetih stavila na popolno svobodo, je prišla na nacionalne radijske valove: oddaja Jureta Longyke Izštekani je na Valu 202 praznovala dvajseto obletnico.

Metelkova mesto – detajl. Foto. Metelkova mesto.
Garažni bendi imajo svojo nacionalne, zgodovinske prednice: če bi jih bilo pretirano navezovati na čitalništvo in taborsko logiko, jih nikakor ni mogoče ločiti od sicer zgodovinsko njim rivalske, funkcijsko nasprotne miselnosti ljubiteljske kulture. Ljubiteljska kultura je dajala »preprostemu človeku« prostor umetniškega doživetja. Električne kitare pa dajejo skupaj tehnološkim sijajem sodobnih računalnikov – svetovom v malem – ponujajo jedro na videz rudimentarno tehnologizirani, v bistvu pa s tehnologijo čezinčez fascinirani urbani glasbeni kulturi: domačno preklapljanje in povezovanje med različnimi zvrstmi, slogi, kulturami, politikami … se odvijajo v Prostoru urbane kulture Kino Šiška (2008) ali pa v Metelkova mesto (1993). Odvijajo se različni koncerti, gojijo se različne glasbene prakse: razlike, seveda, obstajajo,
Kino Šiška na Trgu prekomorskih brigad. Foto: Barbara Jakše Jeršič.
ampak jih je toliko, da sta si oba glasbena prostora med seboj povsem enaka v tem, da težita k različnosti od, kakor že koli razumljenega, »glavnega toka«. Vsekakor drži: urbana (tudi glasbena) kultura potiska v ospredje renesančni ideal umetnosti po meri človeka, ki vsaj delno kljubuje prevladujočemu »internetiziranemu« glasbenemu življenju.


TV in internet

Posedanje na udobnem naslanjaču pred TV zaslonom in lagodno menjavanje kanalov je zadnjih petdeset let dalo radijskim vsebinam sliko in jih postavilo iz imaginarnega prostora v konkretne kraje. Glasba ni dobila samo novega prostora v živih prenosih različnih glasbenih dogovkov, temveč se je izoblikovala celotna kultura glasbenega videa, ki je zakraljevala kot MTV (Music TV) najprej ob koncu sedemdesetih v ZDA in kmalu nato tudi po Evropi. In vedno večji delež glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti je medijsko podprt tudi na internetu.
Danes ocenjujejo, da je na svetu okoli 2000 različnih imen za različne sloge (med njimi seveda precej podobnih):

Tako izobraževalna kot informativna in zabavna moč množičnih medijev – radia, ki je dobila nadaljnji polet s televizijo in se danes bohoti na internetu – ni, kot so mislili, nadomestila gledališča, radia, koncertne dvorane ali pa operne hiše. Vsaka od teh glasbenih ustanov si prizadeva za obstoj in razvoj.
Kaj je prinesel internet več od televizije in ta več od radia in ta več od klasičnega, običajnega koncertnega življenja z živo glasbo? Vprašanje zavaja Vsak medij je prispeval k svobodejši izbiri glasbe in k lastnemu utniku poslušanja. Množični mediji so pomagali k neprecenljivi širitvi glasbene kulture – v dobrem in slabem. Če samo pomislimo vrsto ponudnikov spletnega poslušanja glasbe in zlasti zeloh hitro rastoče platforme tipa youtube in vrsti p2p (peer to peer) možnosti izmenjevanja zasebnih (tudi) glasbenih datotek: glasba je na spletu neskončno prisotna.
Prednost »živega prenosa« ob kateri koli uri je prinesla tudi tistim, ki uživamo v glasbi, nekoč težko predstavljivo svobodo in bogastvo izbire. Toliko glasbe, kolikor jo ima na voljo sodobnik, ni obstajala nikoli. In vendarle je glasba danes skoraj izginila iz medijske kulture Slovencev. Obstaja kot dejavnost, za katero arhiv RTV Slovenije sploh ne pozna posebne rubrike »glasba«, temveč je treba iskati glasbo skozi eno od ponujenih rubrik zvrsti oddaj:
Informativne
Športne
Izobraževalne
Kulturno-umetniške
Razvedrilne
Verske
Otroške
Mladinske
Funkcijsko se je glasba torej zelo diferencirala v primerjavi s tistim radijskim programom, ki je pred vojno obsegal okoli 37% celotnega programa in so ga leta 1938 sestavljale naslednje glasbe: 2,6% opere, 0,7% operete, 6,6% klasične glasbe, 14,1% lahke glasbe, 8,5% ljudske glasbe 4,2% plesne glasbe. Vedno večja pričakovanja so očitno prinesla vedno bolj razpršene funkcije glasbe. Funkcije in estetike glasbe so res bolj razpršene, a verjetno nikakor manj učinkovite – za mnoge.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja