Anita Meze (1913, Trst–1980, Beograd) je bila izjemna sopranistka slovenskega rodu, ki je prodrla na mednarodne odre. V slovenskem prostoru je bila doslej – kljub nekajletnemu delovanju v ljubljanski Operi – skoraj neznana. Pričujoči prevod je zato poklon veliki umetnici, ki na podlagi številnih pisnih in ustnih virov celostno predstavi njeno življenje in delo. Postavlja jo ob bok osrednjim slovenskim opernim umetnikom 20. stoletja, kot so Julij Betetto, Valerija Heybal, Ksenija Vidali, Ladko Korošec idr. Monografija tudi skozi številne kritiške odzive slovenske, jugoslovanske in mednarodne strokovne javnosti nudi celovit vpogled v operno in koncertno sceno nekdanjega jugoslovanskega in tudi evropskega prostora.
Avtorica: Ljiljana Dubljević-Vojkić
Prevod: Primož Kuret
Uredila: Darja Koter
Leto izida: 2023
Št. strani: 247 strani
Zbirka: Glasba na Slovenskem po 1918 (ISSN 2350-6350)
Delo obravnava tri pomembne dirigente, ki so zaznamovali glasbeno poustvarjalnost v Ljubljani na začetku 20. stoletja. To so bili Josef Zöhrer, glasbeni direktor ljubljanske Filharmonične družbe, Václav Talich, dirigent Slovenske filharmonije in opernega orkestra slovenskega Deželnega gledališča, ter Fritz Reiner, Talichov naslednik pri filharmoničnem in opernem orkestru. Osrednja pozornost je namenjena predstavitvi njihovega umetniškega delovanja in interpretaciji odzivov na njihove dosežke v tiskanih medijih obravnavanega obdobja. Delovanje vseh treh dirigentov je bilo za Ljubljano velikega pomena. Vsak izmed njih je tehtno prispeval k dvigu umetniške ravni njenih ansamblov in k splošni kulturi meščanstva. Josef Zöhrer predstavlja credo umetniškega delovanja Filharmonične družbe, Václav Talich in Fritz Reiner pa sta sooblikovala prvi vrhunec slovenskega poustvarjanja simfonične in operne glasbe zgodnjega 20. stoletja.
Monografija predstavlja prvo sistematično in poglobljeno zgodovinsko študijo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani […]. Obsega celovit in analitičen znanstvenoraziskovalni pristop ter vpogled v različna, doslej nepojasnjena ozadja o razvoju ustanove v posameznih zgodovinskih obdobjih, in sicer v kontekstu vsakokratnih aktualnih družbeno-političnih smernic ter osvetlitve najpomembnejših strokovnih in umetniških dosežkov. (Primož Kuret) Muzikološka obravnava geneze razvoja vertikale slovenskega glasbenega šolstva, temelječa na izčrpnem študiju primarnih in sekundarnih virov, njihovi analizi in komparaciji, je postavljena v kontekst družbenih dogajanj in procesov, ki so vplivali na razvoj glasbenega izobraževanja na Slovenskem. (Breda Oblak)Knjiga je izšla v sozaložništvu Znanstvene založbe FF UL in Akademije za glasbo UL. Izid publikacije so podprli: 
Stoletnica slovenskega Konservatorija je lepa priložnost za počastitev te ustanove – prve, ki je odprla vrata za pridobivanje poklicnega glasbenega in kasneje tudi baletnega znanja in veščin. Ne gre le za počastitev ustanove. Stoletnica je priložnost za počastitev tako vseh tistih, ki so posredovali svoja glasbena in plesna znanja, kakor tudi vseh, ki so jih (bili) deležni. Avtorji pri- spevkov smo ob tej priložnosti začrtali delovanje Konservatorija po obdobjih, ki so mu spreminjala podobo, seveda z vsemi ljudmi, ki so bili z njim poveza- ni: učitelj/icam/i in dijak/injam/i.
Znanstvena monografija dr. Katarine Zadnik zapolnjuje vrzel na področju glasbene didaktike, natančneje na področju nauka o glasbi in Solfeggia v glasbeni šoli. Za razumevanje današnjega koncepta in doktrine obeh predmetov je nujno potreben zgodovinski vpogled v razvoj predmetnih področij od začetka 19. stoletja do današnji dni. Avtorica ob diahronem analitičnem pregledu ugotavlja, da je konceptualni razvoj predmetov razviden tako iz poimenovanja in organizacijske strukture predmetov kot tudi iz metod poučevanja, razvoja učnih načrtov in izdaj učbeniške literature. Pomemben avtoričin doprinos predstavlja sistematična obravnava funkcionalne glasbene pismenosti pri učencih.